OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA

V tem prispevku skozi nekoliko literarno obarvano pripoved prikazujem, kako približno poteka dan na osnovni šoli, kot jo poznam jaz in moji otroci.

Preden začnete brati, vam dolgujem nekaj pomembnih pojasnil:

Vsi dogodki in dogajanja so resnični, vendar je pripoved zgoščena – ni se vse zgodilo na isti dan in ne na isti šoli (teoretično pa bi se lahko), pač pa na dveh. 

Poškodovani fant ni sošolec mojega sina, ga pa osebno poznam in mi je sam opisal dogodek, njegova mama pa ostalo, kar je sledilo.

Privoščila sem si čisto malo karikiranja, npr. da 'vržejo vrata s tečajev'. Tokrat jih niso, seveda pa se tudi poškodbe inventarja redno dogajajo. Drugače pa v zgodbi ni pretiravanj, vse je resnično.

Če je namen učenja dobiti dobro oceno na testu, smo zgrešili pravi namen učenja.

OBIČAJEN ŠOLSKI DAN MOJEGA SINA

Ob sedmih zjutraj, potem ko se sama z muko spravim pokonci, gremo jaz in naša psa v Žigovo sobo in ga budimo. Čeprav oba kužka zavzeto skačeta po njem, ga s težavo predramimo. Njegov naravni bioritem, tako kot moj, ni naravnan na tako zgodnje vstajanje. Ampak – kaj hočemo, takšno je življenje, a ne; najbolje je, da se s tem čim prej sprijaznimo. Nikar pa ne poslušati svojega telesa in njegovih sporočil.

Mrkega obraza se pripravi za odhod, mrko pozdravi in se sklonjenih ramen, s težko torbo na hrbtu, odpravi na avtobus. Hodi v deveti razred, zato se ne spomnim več dobro, kdaj je nazadnje šel dobre volje v šolo – ali je to bilo samo v prvem razredu ali je trajalo malo dlje? Dobro se spomnim, da je bil prve šolske dni navdušen, nimam pa jasne slike, kako hitro je navdušenje splahnelo, nato pa preko vmesne faze indiferentnosti prešlo v nedvoumen odpor.

(V prvih treh razredih je imel zelo dobro učiteljico, v četrtem in petem tudi (hvala vam, Suzana, Vanja in Simona :) ), vendar je vse težje prenašal hiperaktivnost sošolcev. Kričanje, cviljenje, tuljenje, pa neprestano boksanje v ramena, ščipanje, odvzemanje in uničevanje potrebščin in drugi načini 'izkazovanja naklonjenosti' - zdi se, da je za večino vse to nekako normalno, nekateri pa to vendarle težko prenašajo. Ob prehodu na predmetno stopnjo, kjer vsako uro zamenjajo učilnico in učitelja, povezanost v razredu upade, prav tako učiteljski nadzor; 'mešanje oddelkov' k temu doda svoje, in nasilje ter kaos dobita prosto pot.)

Prvo uro pouka imajo pri razredničarki. Ta pride v razred slabe volje, ker jo je pravkar svetovalna delavka obvestila, da je k njej prišlo nekaj učenk iz tega razreda, poročat o težavah v odnosih med učenci (nasilje, šikaniranje) in prosit za pomoč. To zanjo, razredničarko, pomeni, da zdaj svetovalna delavka vé, da so v njenem razredu težave, kar meče slabo luč na delo razredničarke; če pa ne bi nihče izven razreda zvedel za te (nerešene) težave, bi bilo vse v redu. Tak je njen način gledanja na stvar, zato nadere razred, kaj vendar letajo tja, k 'svetovalni', nato pa začne z običajnim poukom. Dejanske težave je ne zanimajo, nikoli se z učenci ne pogovarja o njih. Ker ne ve, kako se o takšnih temah govori in kako se jih rešuje. Niti najmanjšega pojma nima o tem. Pedagoška fakulteta jih tega tako ali tako ne nauči. Kako se bo učitelj znašel v takšnih situacijah, je odvisno predvsem od njegove osebnosti, drugi zelo pomemben dejavnik pa je,  kakšen način dela ima v zvezi s tem vodstvo šole - koliko podpira učitelje, kakšna pričakovanja ima do njih …

V odmoru se med vriščem in truščem prebijajo do druge učilnice. Mimo prikoraka fant iz sosednjega oddelka, sicer učenec s posebnimi potrebami. Na hrbtu ima s selotejpom prilepljen velik list papirja, na katerem piše 'JAZ SEM IDIOT'. Žiga se požene za njim in odtrga napis. Preostanek dneva posluša očitke sošolcev, ker jim je pokvaril zabavo.

Drugo šolsko uro je na urniku eden od naravoslovnih predmetov, ki mu sošolci pravijo 'prosta ura', ker pri tej učiteljici lahko počnejo, kar hočejo. Čeprav je zelo sitna, jih nikakor ne more obvladati. Na začetku ure si vzame veliko časa za vpisovanje v dnevnik, med tem pa se v razredu vse bolj razrašča govorjenje in nato že vpitje, tekanje, ropotanje. Ko je dogajanje že v polnem teku, učiteljica zapre dnevnik in poskuša začeti z razlago. Nihče je ne posluša, če pa bi že jo, je ne bi slišal. Žiga sedi v sprednji klopi, učiteljica je tik pred njim, vendar včasih ne sliši (ne razume) čisto ničesar od tega, kar govori. Včasih je hrup malo blažji in jo lahko sliši; takrat pa ugotovi, da je razlaga povsem nepovezana, ne more se orientirati, o kateri snovi pravzaprav teče beseda; ne ve, kaj bi si zapisal v zvezek. Nihče si ne piše, vendar učiteljica zaradi tega nadere samo Žiga, ker je drugi tako ali tako ne bi slišali.

Na koncu – ko je pač treba – tudi pri tem predmetu vsi nekako dobijo ocene. Ni mi jasno, iz česa in kako. Za znanje tu vsekakor ne gre. Tudi Žiga pride do svojih petic; ker je bister, pač nekako uspe iz vse te zmede uganiti, kaj bo učiteljica hotela slišati pri spraševanju in kaj bo v testu, ter kje naj to najde. Je pa ta predmet pri njem najbolj osovražen.

Po malici, tretjo in četrto šolsko uro, na srečo nimajo pouka, ampak gredo v mestno gledališko dvorano na ogled predstave. Zgodba govori o medvrstniškem nasilju; na starosti primeren način in zelo nazorno predstavi vse vidike nasilja – kako se počuti žrtev, možne tragične posledice za vse vpletene … Po Žigovem opisu vidim, da so jim omogočili ogled res kvalitetne predstave. Nek učenec s posebnimi potrebami (ne tisti, ki je danes že bil 'IDIOT'), ki je v šoli deležen največ nasilja vrstnikov, vso pot nazaj do šole joka. 

(Žiga o njem pravi: 'Meni je v šoli grozno, ampak proti temu, kako se godi njemu, sem jaz v nebesih.')

Vrnejo se v šolo in nadaljujejo s poukom. Geografija. Učiteljica je ena izmed najboljših na šoli. Večkrat izkoristi svojo uro tako, da učencem govori o zanimivih in aktualnih temah; včasih jim skuša predstaviti dogajanje v svetu v širši perspektivi (politični, zgodovinski, sociološki …), ne zgolj s suhoparnimi podatki, kakršni so v učbeniku in v učnem načrtu. (To bi si želeli od vseh učiteljev, ampak po naših izkušnjah so takšne učiteljice izjemne.) Včasih se loti tudi moralno etičnih tem.

(Žiga pravi: 'Ta učiteljica bi nas morala učiti etiko.' Pri dejanskem pouku etike pa so samo pisali v zvezek suhoparne definicije; niti ene teme niso obdelali na bolj življenjski način.)

Tudi tokrat je ta pametna gospa izkoristila priložnost in se navezala na pravkar videno gledališko predstavo. Vso uro je govorila o nasilju, Žiga pa je samo začudeno gledal okrog sebe, kajti zavzeto so kimali in ji s svetniškimi obrazi pritrjevali ravno tisti sošolci in sošolke, ki te 'grdobije' tudi največ počnejo, in so jih tudi enako počeli naprej že naslednji odmor.

Po tej uri je dvajsetminutni odmor za kosilo. Ker je vsem jasno, da ni možno  v dvajsetih minutah priti do jedilnice (o umivanju rok tu sploh nihče ne razmišlja), skupaj z vsemi drugimi učenci dobiti kosilo, ga kulturno pojesti in se pravočasno vrniti k pouku – so učenci razvili ustrezne preživetvene strategije: Čim se oglasi zvonec za konec ure, planejo iz učilnice na hodnik in se v divjem stampedu poženejo proti jedilnici, pri tem ubirajo krajšnjice po prehodih in stopniščih, ki niso dovoljena za učence predmetne stopnje; v jedilnici se vrinejo v vrsto pred vse tiste, ki so mlajši in manjši. Ko končno pridejo na vrsto, da naložijo svoj pladenj in sedejo za mizo, se mora vsak pač odločiti, ali bo v nekaj zalogajih pogoltnil še vročo hrano, ali pa si bo privoščil približno normalno hranjenje in tvegal, da ga bo učiteljica pri naslednji uri nadrla zaradi zamujanja. 

Kdor se poskuša izgovarjati, da ni pravočasno dobil kosila, ga bo potolkla s prepričljivim argumentom: Saj ste imeli dvajset minut časa!

Pri nas doma nikoli ne pojemo kosila v dvajsetih minutah od trenutka, ko smo sedli za mizo. Smo pač bolj počasne sorte. Pa še pogovarjamo se zraven.

Pri šolskem kosilu je bila lansko leto tudi ta težava, da ga Žiga ni mogel pojesti, ker so sošolci prišli na domiselno idejo, da so v njegov še poln krožnik metali kose kruha, sira in podobno, kar so imeli pri roki. Te zabave se tako dolgo niso naveličali, da se je Žiga nazadnje odjavil od kosila, ki ga je sicer z veseljem pojedel. 

Letos je ocenil, da so se fantje nekoliko umirili, in se ponovno prijavil na kosilo.

Malo preveč sem se zadržala pri hrani. Čaka nas še ena ura pouka! Uf, to uro ne bodo delali nič, ker je nadomeščanje. Praksa je takšna: Če učitelj za predmet, ki je na urniku, manjka, ga nadomešča drug učitelj, ki je to uro pač prost. Pri takšni uri učitelj samo sedi v razredu, učenci pa delajo kar želijo. Če so v razredu računalniki, jih uporabijo po svoji želji, ali pa vzamejo v roke svoje pametne telefone. 

(Učitelj likovnega pouka je pri eni takšnih ur rekel, da kdor želi, lahko riše, papirji so na policah. 'Buahahaha!' je planila v krohot ena od učenk, 'tako slabo nam pa res še ne gre!')

Danes nadomešča učiteljica, pri kateri je dovoljeno, da se že nekaj minut pred koncem ure nagnetejo pri vratih, da bi jih lahko ob prvem zvoku zvonca vrgli s tečajev in se s huronskim krikom usuli na hodnik. Tokrat se eden od fantov v tem trenutku domisli nečesa res zabavnega: Stopi k sošolcu, ki je danes prvič spet v šoli po treh tednih odsotnosti zaradi poškodbe, in ga trikrat zaporedoma brcne točno v mesto poškodbe. Učiteljica seveda ne opazi ničesar.

Huh. Tale šolski dan je še mene utrudil. Kaj naj še rečem? Svoje najstnike hočem čimbolj vključiti v pomoč pri hišnih delih – nihče v naši družini jih nima ravno rad, ampak narediti jih je pač treba. Ko pride Žiga po takemle masakru domov in se brezvoljno zruši na kavč, si presneto razbijam glavo s tem, koliko časa naj ga pustim 'na off', preden ga začnem še jaz utrujati s stvarmi, ki jih ne mara.

EPILOG POŠKODBE: Že skoraj sanirana poškodba se je zaradi brcanja ponovila v hujši obliki, skupaj s komplikacijami. Fant je za čas okrevanja dobil bergle, v šolo pa ni mogel hoditi skupno približno dva meseca.

Storilec ni bil deležen nobenih posledic. Izgovarjal se je, da ni nalašč, in za ravnateljico ter svetovalni delavki je bilo to dovolj; s tem so vztrajno poskušale pomiriti mamo poškodovanega fanta, ko je prišla v šolo na razgovor. S povzročiteljem poškodbe ni bila soočena, z njegovimi starši še manj, ne ve če so bili le-ti sploh obveščeni o incidentu.

Pediater ji je rekel, da naj dejanje prijavi policiji, če je bilo storjeno namerno. Ni ga prijavila, saj ni bila prepričana, če je bilo namerno, ker so jo v šoli vztrajno prepričevali v nasprotno. Brcnil ga je trikrat zaporedoma z vso močjo, točno v mesto poškodbe. Ampak ne nalašč.

Fant se v tem razredu že prej ni dobro počutil, zato sta z mamo že večkrat pred tem dogodkom prosila za premestitev v drug oddelek. Njuni želji niso mogli ugoditi, ker bi bilo število učencev v tem oddelku z enim učencem manj že pod normativom – ministrstvo bi jim ukinilo oddelek. Več mesecev so ji prali možgane s temi normativi, po dogodku z brcanjem pa je mama nastopila malo odločneje, in tokrat je nekako šlo. Fant se je v drugem oddelku počutil bolje, prejšnja razredničarka pa je bila užaljena.

P.S.:
Če še niste prebrali predhodnih objav, sploh pa, če ste pedagoški delavec in se počutite napadene, prosim preberite tudi:

To ni napad na nikogar
Zakaj pišem o šolstvu

MALI DEČEK

Naj tale zgodbica govori sama zase ...

"Danes bomo risali," je oznanila učiteljica.

"Krasno," je pomislil majhen deček. "Zelo rad rišem. Naredim lahko avtomobile in tovornjake in konje in ribe in ..."

Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Danes bomo risali rože."

"Krasno," je pomislil deček. "Zelo rad rišem rože." In začel je risati rože vseh vrst in barv.

Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Pokazala ti bom, kako!"

Narisala je rdečo rožo z zelenim steblom. Deček je pomislil, da so njegove rože lepše, toda obrnil je list in narisal rdečo rožo z zelenim steblom, in učiteljica ga je pohvalila.

"Danes se bomo igrali z glino," je oznanila učiteljica.

"Krasno," je pomislil deček. "Zelo rad oblikujem glino. Naredim lahko avtomobile in slone in hiše in ptice ..."

Toda učiteljica je rekla: "Danes bomo delali posodice."

"Krasno," je pomislil deček. "Prav dobre posodice znam narediti", in začel je izdelovati posodice vseh oblik in velikosti.

Toda učiteljica je rekla: "Čakaj! Pokazala ti bom, kako." In učiteljica je naredila globoko posodo iz gline. Deček je pogledal posodice, ki jih je izoblikoval in pomislil, da so boljše od učiteljičinih. Toda zmečkal jih je v dlaneh in naredil globoko posodo, in učiteljica ga je pohvalila.

Nato je deček odšel na drugo šolo.

"Danes bomo risali," je oznanila nova učiteljica. Razdelila je papir in svinčnike in deček je čakal. Toda učiteljica ni rekla nič. Le hodila je gor in dol po razredu. Ko je prišla do njega, ga je vprašala: "Ti ne boš nič narisal?"

"Bom,"je rekel deček. "Kaj bomo pa risali?"

"Ne vem, dokler ne narišeš," je rekla učiteljica.

"Kako naj narišem?" je vprašal deček.

"No, kakor hočeš," je rekla učiteljica.

"In s katero koli barvo?" je vprašal majhen deček.

"S katero koli barvo," je dejala učiteljica. "Če bi vsi narisali enako sliko in uporabili enake barve, kako bi potem vedela, kdo je kaj narisal in čigava je risba?"

"Ne vem," je rekel deček. Nato je vzel barvice in začel risati rdečo rožo z zelenim steblom.

Helen E. Buckley

To ni napad na nikogar

Šolski sistem je za našo družino grenko razočaranje. Zapisala bom še veliko kritičnih misli o njem.

Ob tem pa si želim, da se zaradi tega nihče ne bi počutil napadenega. Ne kritiziram nobenega posameznika, še manj krivim posameznike. Sicer bom navedla več primerov, ko so posamezniki delali slabo, ampak to je treba videti v širšem kontekstu.

Šola je slaba kot sistem, prav tako kot so v slabem stanju drugi sistemi v naši družbi - zdravstvo, politika, gospodarstvo ... Vsepovsod okrog sebe lahko vidimo razpad vrednot, padec morale, birokratizem, odsotnost trdnih etičnih načel in zdrave pameti ... Kako bi lahko bilo v šolah kaj drugače?

Trdno verjamem, da vsak posameznik v vsaki situaciji naredi najboljše, kar v tistem trenutku zna in zmore. 

Nihče tukaj namerno ne povzroča škode. Delajo pač najboljše, kar znajo. Tudi sami morajo nekako preživeti v sistemu, ki ni prijazen do nikogar. Marsikdo želi delati bolje, zaveda se slabosti in pomanjkljivosti, vendar je težko plavati proti toku.

V skupno 26 letih OŠ, kolikor so je do sedaj opravili moji trije otroci (štejem šolska leta vsakega posebej: 8 + 9 + 9 = 26), smo doživeli nešteto situacij, ko je šolsko osebje slabo opravilo svoje delo. Razočarana sem in jezna, hkrati pa vem in razumem, da vsak konkreten posameznik pač ni znal ali ni zmogel ravnati bolje; tudi on je samo 'produkt' istega sistema, ki ga ni naučil, kar bi ga moral, da bi lahko bil dober učitelj/ravnatelj/svetovalni delavec ... 

Želim poudariti, da zelo dobro razumem težavnost dela v današnjih šolah. Sistem je že res globoko potonil.

Nikogar ne želim v nič prepričevati. Če se kdo ne strinja z menoj v tem, da javno šolstvo ni kakovostno, svojega mnenja ne bom zagrizeno branila. Namreč sploh ne gre za to, kdo ima prav, ampak želim samo, da bi čim več staršev pravočasno dobilo signal, da javna OŠ ni edina alternativa; in ker je pomembno, kako bo njihov otrok preživel svojih devet let v osnovni šoli ter kaj bo z njimi pridobil, bodo morda želeli izbrati kakšno drugo pot.

Čeprav ves čas omenjam starše predšolskih otrok - možnost izbire se ne konča z vstopom otroka v šolo. Če ste nezadovoljni, lahko tudi pozneje naredite spremembo. V naši družini smo glede tega precej 'togi', vendar smo se nazadnje vendarle odločili.


Zamenjava šole v sedmem razredu

Moj starejši sin je bil od petega razreda do konca OŠ v razredu tarča verbalnega in psihičnega nadlegovanja. Razredničarka ni nič ukrepala v zvezi s tem (češ da nič takšnega ne opazi), razgovori pri svetovalni službi pa so situacijo še poslabšali - nadlegovalci so svoje početje mirno nadaljevali, k prejšnjim zmerljivkam pa so dodali še 'tožljivec'. S sinom sva se pogovarjala tudi o zamenjavi šole, vendar sva to možnost hitro ovrgla, saj se nama ni zdelo verjetno, da bi bilo na drugih šolah kaj drugače. Zdržal je do konca, zdaj pa je že četrto leto zadovoljen na gimnaziji, kjer se ima s sošolci lepo.

Mlajšemu sinu pa se je na isti OŠ začelo goditi podobno kot prej prvemu. Sicer je prijeten in družaben fant, imel je prijatelje v razredu, kar pa se je spremenilo, ko nekje ob prehodu na predmetno stopnjo premešajo razred (pri starejšem je bilo prav tako). Ni pretirano plašen, stike zna navezovati. Vendar so si ga fantje v razredu izbrali za 'tarčo' (vedno nekoga izberejo, če razred kot skupina nima ustreznega vodstva kompetentne odrasle osebe, kar naj bi bil razrednik), pri tem jim je prišlo prav to, da ne govori lokalnega narečja, ampak pogovorno slovenščino in da je odličnjak - po njihovo piflar. Pri starejšem sinu so bili razlogi za izločanje identični. 

Torej izbrali so si ga za tarčo in pri tem šli do konca. Na pogovore v šolo nisem več hodila, zaradi izkušenj pri starejšem sinu. Sam pa je večkrat povedal razredničarki in tudi ravnateljici, kaj se dogaja. Vsakič sta pri tem gledali skozenj, niti najmanjše reakcije ni mogel dobiti od njiju. 

Sredi sedmega razreda je postalo res nevzdržno, zato smo se doma odločili za menjavo šole. Kot vsepovsod je bilo tudi na drugi šoli polno težav, vendar vseeno za nekaj stopenj boljše kot na prejšnji. Imeli so manj projektov, nazivov in zastavic, a toliko več človeškega odnosa. Odločitev za menjavo šole je bila povsem pravilna (in praktično neizogibna).

To navajam kot primer tega, da se za spremembo lahko odločimo tudi kasneje tekom šolanja. Hkrati je to en primer, ki pokaže, zakaj se toliko pritožujem nad šolo. V prihodnje jih bom nanizala še veliko, seveda pa bom predstavile tudi druge oblike šolanja in drugačne šolske sisteme. Če vas tema zanima, si dajte ta blog med zaznamke, ali pa se prijavite na novičke - v okvirček zgoraj desno vpišite vaš elektronski naslov. :)

Posodobljeno septembra 2019:
Vabljeni k spremljanju Fb strani Šola, kam greš? in k vstopu v Fb skupino Kje vas čevelj žuli? - Šolstvo.
Opis knjige Šola, kam greš? lahko preberete TUKAJ.

Zakaj pišem o šolstvu

Osnovnošolska leta naših treh otrok so bila za vso našo družino pretežno neprijetna, vzrok za to pa nikoli niso bile učne težave. Vsi trije so bili vsa leta odlični in prejemali tudi priznanja na različnih tekmovanjih.

(O njihovih učnih uspehih ne govorim zato, da se hvalim, ampak zaradi tega da bo bralcem jasno, da moj kritičen odnos do šole ni posledica neuspeha mojega podmladka.
Razlog za hvaljenje s šolskim uspehom niti ne obstaj, saj v naših šolah naučeno znanje ni kaj prida uporabno, in šolski uspeh nima veliko povezave z uspešnostjo kasneje v življenju.)

Z današnje perspektive mi je jasno, da svojih otrok ne bi smela pošiljati v javno osnovno šolo. Takrat pa enostavno nismo vedeli, da sploh obstaja tudi kakšna druga možnost.
To pišem predvsem za mlade starše in bodoče starše, da bi imeli potrebne informacije, ko se bo bližal čas za vpis njihovih otrok v prvi razred. Želim, da bi se zavedali možnosti izbire in pomembnosti tega, da izbirajo. Midva z možem, čeprav oba z visoko izobrazbo, se tega nisva pravočasno zavedla. S tem smo vsi, tako najini otroci kot midva, utrpeli škodo. 


Kaj nas je pravzaprav motilo (in nas še)?

Težko povem na kratko, seznam je dolg in problematika kompleksna. O tem sem napisala knjigo. A če naj povem v enem stavku: Kvaliteta javnega šolstva je zelo slaba.


Ali sploh obstaja kakšna druga opcija?

1. V Sloveniji imamo na voljo peščico zasebnih šol, ki delajo po posebnih pedagoških načelih:
- Waldorfska šola
- Montessori šola
- Katoliška šola
- Šola Lila
- Mednarodne šole v Ljubljani: britanska, ameriška in francoska.

Temeljitejši pregled alternativnih šol sem s pomočjo podatkov na spletu pripravila TUKAJ.

Pri zasebnih šolah je problem ta, da delujejo le v nekaj večjih mestih v Sloveniji. Družine, ki živijo daleč od teh središč, tako da vsakodnevna vožnja ni izvedljiva, so pred veliko dilemo, če želijo za svojega otroka nekaj boljšega od državne šole: preselitev, sprijaznjenje z javno OŠ, ali nekaj tretjega???


2. Naslednja možnost je šolanje na domu. Zakonsko je to urejeno tako, da starši vpišejo otroka na eno od javnih osnovnih šol - lahko tisto v svojem okolišu ali pa katero drugo po lastnem izboru - nato pa do začetka šolskega leta obvestijo vodstvo šole, da bodo otroka šolali doma. Vloga mora biti pisna, vsebovati pa mora naslednje podatke: ime in priimek otroka, kraj, kjer bo izobraževanje potekalo ter kdo bo otroka poučeval. Na šoli se pozanimajo o učbenikih in delovnih zvezkih, ki jih posamezna šola zahteva. Nadaljnje sodelovanje z izbrano šolo pa je individualne narave, saj je odvisno od zaposlenih na šoli in otrokovih staršev.

Z zakonom je določeno, da mora otrok, ki se šola na domu, ob koncu leta opravljati preverjanje znanja iz nekaterih predmetov. V prvi triadi otroci opravljajo izpit iz slovenščine in matematike, v drugi triadi iz slovenščine, matematike in tujega jezika, v tretji triadi pa je izpitov precej več - iz 9 predmetov, in sicer iz slovenščine, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske vzgoje in etike (kakorkoli se že ta predmet imenuje trenutno), športne vzgoje, enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in enega predmeta s področja umetnosti.

V primeru otrok s posebnimi potrebami je zakonodaja glede možnosti za šolanje na domu precej bolj omejujoča, zato naj možnost šolanja na domu starši preučijo še predno otrok dobi odločbo.


Midva z možem do pred kratkim nisva vedela za možnost šolanja na domu, alternativne šole pa niso prišle v poštev, ker živimo na obrobju Slovenije

Tekom šolanja otrok smo vedeli za waldorfsko šolo - najbližja je v Mariboru, mi pa živimo v Prekmurju. Za možnost šolanja na domu sem slučajno izvedela približno dve leti nazaj; pred kratkim pa še podatek, da je v Sloveniji to zakonsko omogočeno od leta 1996. Moja hči, rojena leta 1995, otrok z avtizmom, je morala toliko pretrpeti, ker tega nismo vedeli! Interneta doma skoraj nismo uporabljali do približno pet let nazaj, smo se pač trudili živeti življenje s čim manj sedenja pred ekrani, in tako nismo imeli možnosti nikjer priti do te informacije. 

Vse pedagoško osebje, ki je bilo kakorkoli v stiku z mojo hčerko, je vedelo, da je otrok zaradi šole v stiski, in sicer predvsem zaradi svoje šibkosti na socialno-čustvenem področju. Bila je stalna tarča vrstniškega nasilja, izven tega pa je vseskozi čutila hudo nelagodje zaradi gneče in hrupa - to je značilnost otrok z aspergerjevim sindromom. Nikoli ni navezala nobenega prijateljstva, ne v šoli ne izven nje. V prvih treh do štirih letih OŠ je postopno nehala govoriti, tako doma kot v šoli (od enega leta starosti naprej pa do šole je zelo dobro in veliko govorila, ter se tudi igrala in družila s sosedovima deklicama), in od takrat se njen govor ni nikoli več obnovil. Skratka, vsakomur bi moralo biti jasno, da bi bil za tega otroka umik iz šolskega okolja odrešitev, vendar nam te možnosti ni nikoli nihče omenil.

Od petega razreda naprej do drugega letnika gimnazije je redno obiskovala klinično psihologinjo, občasno tudi jaz ali mož. Pomoč smo iskali, ker kot starša nisva več vedela, kaj še narediti - že najin odnos z njo je bil težaven, pa tudi glede težav s komunikacijo in navezovanjem odnosov zunaj doma ji nisva več znala pomagati.

V vseh letih te terapije ni prišlo do izboljšanja na nobenem področju. Na težave s komunikacijo in navezovanjem odnosov se je kmalu nacepila socialna anksioznost, ki je ostala trajna, do sedaj, ko je hči stara 21 let. Kljub temu, da se Dita v vseh letih pri psihologinji ni nikoli odprla, da se ni nič spremenilo, tudi ta gospa ni nikoli pomislila - vsaj nama tega ni omenila - da bi bilo šolanje na domu morda dobra rešitev.

Moja najboljša prijateljica v tistem času, ki je mojo hčerko dobro poznala od malega, je vsa leta delala v šolstvu, precej let tudi v svetovalni službi OŠ. Poskušala nam je pomagati z informacijami, vendar te o možnosti šolanja na domu ni nikoli omenila, očitno ni vedela zanjo. Kot da je ta zakonska možnost nekakšna skrbno varovana skrivnost, da bi zanjo zvedelo in se je  poslužilo čim manj staršev. Niti zaposleni znotraj sistema niso vedeli zanjo, očitno.

Morda pa so nekje v kotičku možganov imeli to informacijo, vendar se jim takšna rešitev nikakor ni zdela sprejemljiva v nobenem primeru (kajti če ni v Ditinem, potem res ne vem, kdaj bi se jim zdela primerna). Pri nas je splošno razširjeno mnenje, da je ena najhujših stvari, če 'otroka prikrajšaš za možnost socializacije med vrstniki in ga imaš doma, zavitega v vato.'

To temo bom še podrobno razčlenila v posebnem prispevku. Za zdaj pa samo toliko: Naša hči je živ primer, da takšna 'socializacija' za vsako ceno lahko naredi ogromno škode. 

Skratka, nihče nam ni nikoli izdal informacije, ki bi nam neskončno olajšala življenje in prihranila veliko trpljenja.

To razlagam z namenom, da že tu osvetlim en delček tega, kako funkcionira šolski sistem. Ne krivim pa nikogar od omenjenih, da nismo vedeli za možnost šolanja na domu. Lahko bi midva z možem sama našla to informacijo, če bi bolj zagrizeno iskala. Vendar sva bila preveč vdana v usodo, tudi sama produkt obstoječega kulturno-družbenega sistema s prevladujočim vodilom - 'Molči in trpi, drugega ti ne preostane.' in 'Takšno je pač življenje. Ničesar se ne da narediti.' Odgovornost za nevednost torej prevzemava nase.  
Da bi hči oziroma vsi trije otroci lahko obiskovali katero od alternativnih šol, bi se morali preseliti v bližino ene od njih, mož pa zamenjati službo. Jaz nisem delala, finančna plat selitve pa bi zahtevala spremembo tudi te najine skupne odločitve, da se bom posvečala družini. Takšna korenita sprememba bi bila prevelik zalogaj za najino mentaliteto. Sploh nisva konkretno razpravljala o njej, tako naju je begala že misel na to. Tudi za to prevzemava odgovornost nase, nikogar drugega ne kriviva.

Zato pa pišem tole - za vas, da se boste lahko pravi čas in pravilno odločili za tisto, kar je najboljše za vašo družino.