ponedeljek, 09. november 2015

Zakaj pišem o šolstvu

Osnovnošolska leta naših treh otrok so bila za vso našo družino pretežno neprijetna, vzrok za to pa nikoli niso bile učne težave. Vsi trije so bili vsa leta odlični in prejemali tudi priznanja na različnih tekmovanjih.





(O njihovih učnih uspehih ne govorim zato, da se hvalim, ampak zaradi tega da bo bralcem jasno, da moj kritičen odnos do šole ni posledica neuspeha mojega podmladka.
Razlog za hvaljenje s šolskim uspehom niti ne obstaj, saj v naših šolah naučeno znanje ni kaj prida uporabno, in šolski uspeh nima veliko povezave z uspešnostjo kasneje v življenju.)

Z današnje perspektive mi je jasno, da svojih otrok ne bi smela pošiljati v javno osnovno šolo. Takrat pa enostavno nismo vedeli, da sploh obstaja tudi kakšna druga možnost.
To pišem predvsem za mlade starše in bodoče starše, da bi imeli potrebne informacije, ko se bo bližal čas za vpis njihovih otrok v prvi razred. Želim, da bi se zavedali možnosti izbire in pomembnosti tega, da izbirajo. Midva z možem, čeprav oba z visoko izobrazbo, se tega nisva pravočasno zavedla. S tem smo vsi, tako najini otroci kot midva, utrpeli škodo. 


Kaj nas je pravzaprav motilo (in nas še)?

Težko povem na kratko, seznam je dolg in problematika kompleksna. O tem bi lahko nastala knjiga in tudi bo. A če naj povem v enem stavku: Kvaliteta javnega šolstva je zelo slaba.


Ali sploh obstaja kakšna druga opcija?

1. V Sloveniji imamo na voljo peščico zasebnih šol, ki delajo po posebnih pedagoških načelih:
-Waldorfska šola
-Montessori šola
-Katoliška šola
-Mednarodne šole v Ljubljani: britanska, ameriška in francoska.

Temeljitejši pregled alternativnih šol sem s pomočjo podatkov na spletu pripravila TUKAJ.

Pri zasebnih šolah je problem ta, da delujejo le v nekaj večjih mestih v Sloveniji. Družine, ki živijo daleč od teh središč, tako da vsakodnevna vožnja ni izvedljiva, so pred veliko dilemo, če želijo za svojega otroka nekaj boljšega od državne šole: preselitev, sprijaznjenje z javno OŠ, ali nekaj tretjega???


2. Naslednja možnost je šolanje na domu. Zakonsko je to urejeno tako, da starši vpišejo otroka na eno od javnih osnovnih šol - lahko tisto v svojem okolišu ali pa katero drugo po lastnem izboru - nato pa do začetka šolskega leta obvestijo vodstvo šole, da bodo otroka šolali doma. Vloga mora biti pisna, vsebovati pa mora naslednje podatke: ime in priimek otroka, kraj, kjer bo izobraževanje potekalo ter kdo bo otroka poučeval. Na šoli se pozanimajo o učbenikih in delovnih zvezkih, ki jih posamezna šola zahteva. Nadaljnje sodelovanje z izbrano šolo pa je individualne narave, saj je odvisno od zaposlenih na šoli in otrokovih staršev.
Z zakonom je določeno, da mora otrok, ki se šola na domu, ob koncu leta opravljati preverjanje znanja iz nekaterih predmetov. V prvi triadi otroci opravljajo izpit iz slovenščine in matematike, v drugi triadi iz slovenščine, matematike in tujega jezika, v tretji triadi pa je izpitov precej več - iz 9 predmetov, in sicer iz slovenščine, matematike, tujega jezika, zgodovine, državljanske vzgoje in etike (kakorkoli se že ta predmet imenuje trenutno), športne vzgoje, enega naravoslovnega in enega družboslovnega predmeta in enega predmeta s področja umetnosti.

V primeru otrok s posebnimi potrebami je zakonodaja glede možnosti za šolanje na domu precej bolj omejujoča, zato naj možnost šolanja na domu starši preučijo še predno otrok dobi odločbo.


Midva z možem do pred kratkim nisva vedela za možnost šolanja na domu, alternativne šole pa niso prišle v poštev, ker živimo na obrobju Slovenije


Tekom šolanja otrok smo vedeli za waldorfsko šolo - najbližja je v Mariboru, mi pa živimo v Prekmurju. Za možnost šolanja na domu sem slučajno izvedela približno dve leti nazaj; pred kratkim pa še podatek, da je v Sloveniji to zakonsko omogočeno od leta 1996. Moja hči, rojena leta 1995, otrok z avtizmom, je morala toliko pretrpeti, ker tega nismo vedeli! Interneta doma skoraj nismo uporabljali do približno pet let nazaj, smo se pač trudili živeti življenje s čim manj sedenja pred ekrani, in tako nismo imeli možnosti nikjer priti do te informacije. 

Vse pedagoško osebje, ki je bilo kakorkoli v stiku z mojo hčerko, je vedelo, da je otrok zaradi šole v stiski, in sicer predvsem zaradi svoje šibkosti na socialno-čustvenem področju. Bila je stalna tarča vrstniškega nasilja, izven tega pa je vseskozi čutila hudo nelagodje zaradi gneče in hrupa - to je značilnost otrok z aspergerjevim sindromom. Nikoli ni navezala nobenega prijateljstva, ne v šoli ne izven nje. V prvih treh do štirih letih OŠ je postopno nehala govoriti, tako doma kot v šoli (od enega leta starosti naprej pa do šole je zelo dobro in veliko govorila, ter se tudi igrala in družila s sosedovima deklicama), in od takrat se njen govor ni nikoli več obnovil. Skratka, vsakomur bi moralo biti jasno, da bi bil za tega otroka umik iz šolskega okolja odrešitev, vendar nam te možnosti ni nikoli nihče omenil.

Od petega razreda naprej do drugega letnika gimnazije je redno obiskovala klinično psihologinjo, občasno tudi jaz ali mož. Pomoč smo iskali, ker kot starša nisva več vedela, kaj še narediti - že najin odnos z njo je bil težaven, pa tudi glede težav s komunikacijo in navezovanjem odnosov zunaj doma ji nisva več znala pomagati.

V vseh letih te terapije ni prišlo do izboljšanja na nobenem področju. Na težave s komunikacijo in navezovanjem odnosov se je kmalu nacepila socialna anksioznost, ki je ostala trajna, do sedaj, ko je hči stara 21 let. Kljub temu, da se Dita v vseh letih pri psihologinji ni nikoli odprla, da se ni nič spremenilo, tudi ta gospa ni nikoli pomislila - vsaj nama tega ni omenila - da bi bilo šolanje na domu morda dobra rešitev.

Moja najboljša prijateljica v tistem času, ki je mojo hčerko dobro poznala od malega, je vsa leta delala v šolstvu, precej let tudi v svetovalni službi OŠ. Poskušala nam je pomagati z informacijami, vendar te o možnosti šolanja na domu ni nikoli omenila, očitno ni vedela zanjo. Kot da je ta zakonska možnost nekakšna skrbno varovana skrivnost, da bi zanjo zvedelo in se je  poslužilo čim manj staršev. Niti zaposleni znotraj sistema niso vedeli zanjo, očitno.

Morda pa so nekje v kotičku možganov imeli to informacijo, vendar se jim takšna rešitev nikakor ni zdela sprejemljiva v nobenem primeru (kajti če ni v Ditinem, potem res ne vem, kdaj bi se jim zdela primerna). Pri nas je splošno razširjeno mnenje, da je ena najhujših stvari, če 'otroka prikrajšaš za možnost socializacije med vrstniki in ga imaš doma, zavitega v vato.'

To temo bom še podrobno razčlenila v posebnem prispevku. Za zdaj pa samo toliko: Naša hči je živ primer, da takšna 'socializacija' za vsako ceno lahko naredi ogromno škode. 

Skratka, nihče nam ni nikoli izdal informacije, ki bi nam neskončno olajšala življenje in prihranila veliko trpljenja.

To razlagam z namenom, da že tu osvetlim en delček tega, kako funkcionira šolski sistem. Ne krivim pa nikogar od omenjenih, da nismo vedeli za možnost šolanja na domu. Lahko bi midva z možem sama našla to informacijo, če bi bolj zagrizeno iskala. Vendar sva bila preveč vdana v usodo, tudi sama produkt obstoječega kulturno-družbenega sistema s prevladujočim vodilom - 'Molči in trpi, drugega ti ne preostane.' in 'Takšno je pač življenje. Ničesar se ne da narediti.' Odgovornost za nevednost torej prevzemava nase.  
Da bi hči oziroma vsi trije otroci lahko obiskovali katero od alternativnih šol, bi se morali preseliti v bližino ene od njih, mož pa zamenjati službo. Jaz nisem delala, finančna plat selitve pa bi zahtevala spremembo tudi te najine skupne odločitve, da se bom posvečala družini. Takšna korenita sprememba bi bila prevelik zalogaj za najino mentaliteto. Sploh nisva konkretno razpravljala o njej, tako naju je begala že misel na to. Tudi za to prevzemava odgovornost nase, nikogar drugega ne kriviva.

Zato pa pišem tole - za vas, da se boste lahko pravi čas in pravilno odločili za tisto, kar je najboljše za vašo družino



3 komentarji:

  1. Ga. Marjana, kot mama devetošolca z Aspergerjevim sindromom še kako dobro razumem kaj želite sporočiti. Želim vam povedati, da sem sama vedela za možnost šolanja na domu in sem to tudi želela storiti, vendar je stroka že vnaprej povedala, da mojega predloga ne bodo podprli. Torej bi tudi, če bi vi prej vedeli za možnost šolanja na domu, bilo to za vas (kot tudi za nas) misija nemogoče. V želji kaj premakniti sem iskala tudi možnost šolanja v kateri drugi državi v okviru EU, ki ima bolj fleksibilno zakonodajo. Pozanimala sem se celo pri Evropski Komisiji in dobila njihov odgovor, da področje šolstva ureja vsaka država članica sama. Torej bi se morali sami znajti v vsaki posamezni zakonodaji, kar smo potem opustili. Imajo pa države članice v večini primerov bolje urejeno področje šolanja otrok s posebnimi potrebami, saj pri nas več ali manj vse otroke s posebnimi potrebami stlačijo v redne osnovne šole med nestrpne učitelje in učence, ki nimajo pojma kako neprimerno se obnašajo do takih otrok. Pri nas učitelji od staršev otrok s posebnimi potrebami zahtevajo, da svoje otroke prilagodijo na njihov sistem in to je to.... Zato je vaša hči tudi ena mnogih, ki imajo zaradi neustreznega šolstva dodatne težave kot jih opisujete. Zdravstvena stroka to še kako dobro ve.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Najlepša hvala za vaš komentar. Kolikor zdaj spremljam stvari, je šolanje na domu pravica vsakega starša in otroka, in nujno je, da so starši s to zakonsko pravico seznanjeni ter se ne pustijo odpraviti z odgovorom 'stroke', češ to pa ne bo šlo. Razen, če ste imeli takrat že odločbo za dodeljevanje pomoči otrokom s posebnimi potrebami - v tem primeru je postopek drugačen in 'stroka' lažje ovira željo staršev, da bi svojega otroka umaknili iz neprimernega okolja. Vi ste imeli veliko željo in pripravljenost, poskusili ste vse, a vam kljub temu ni uspelo - to so pretresljive življenjske zgodbe, ki se ne bi smele dogajati. Starši, ki vemo, kako težke so takšne situacije, moramo združiti moči v prizadevanju, da bi se v prihodnosti dogajale čim manj družinam. Zato bi mi veliko pomenilo, če bi mi pisali na moj elektronski naslov, da si povemo kaj več o naših izkušnjah. marjana.skalic@gmail.com

      Izbriši
    2. V našem primeru je sin res imel prej odločbo. Saj je nekako logično, da starši najprej poskusijo preko te možnosti zagotoviti za svojega otroka ustrezno šolanje. Žal se je pozneje izkazalo, da odločba pomeni le, da v šoli potem nekaj zabeležijo, da bodo delali in jih nihče ne kontrolira ali je ali ni to ustrezno, niti ali to res počnejo. Skratka na šoli lahko z otrokom s posebnimi potrebami počnejo kar hočejo, starši pa smo pri tem nemočni. Zdravstvena stroka in šolstvo pa sta dva različna bregova. Šolstvo upošteva zdravstvena poročila le pri pridobivanju odločbe, pozneje pri pripravi programov in pri delu z otrokom pa ne več. To vsi vedo, na šolah se celo hvalijo, da jim ni potrebno upoštevati mnenj zdravnikov. Za zdravstveno mnenje ne vpraša niti šolski inšpektor, skratka sistem je totalno narobe. Dvomim pa, da je v zasebnih šolah kaj drugače. Kot že rečeno, sem sama poskušala to reševati izven Slovenije (iskali smo izobraževanje na daljavo ali pa da celo otroka ne bi pošiljali v šolo, če osnovno šolstvo ni obvezno - tako kot je obvezno pri nas). Sin ima namreč zelo veliko težav, tudi veliko diagnoz, ker pa je sicer inteligenten otrok in nima duševne motnje, smo prisiljeni (tudi preko centra za socialno delo) otroka uničevati v našem običajnem šolskem sistemu. Šolanja na domu pa ni podprlo niti zdravstvo. Strinjam se z vami, da je potrebno starše opozoriti na možnosti, ki jih imajo in nikomur ne privoščim tega, kar moramo mi preživljati, zato podpiram vaš trud, da opozorite starše na neustreznost delovanja naše države. Se pa bojim, da bodo starši še prej obupali, ko bodo videli, da nimajo realne možnosti spremeniti kaj na bolje. Se vam oglasim na mail in pošljem nekaj linkov...

      Izbriši