Polonca Ješelnik, ekonomistka mednarodnih ekonomskih odnosov, ki sta jo ustvarjalnost in raziskovalni duh vodila od sveta ekonomije še na druga področja udejstvovanja. Po končanem študiju se je sprva preizkusila v poučevanju ekonomskih predmetov, kasneje pa delo nadaljevala na svojem strokovnem področju, vendar je izzive iskala še naprej na področjih ustvarjanja, povezanega z otroki, zato je organizirala različne delavnice in se izobraževala. Nova znanja je usvajala na različnih seminarjih (BrainGym, jeziki, kognitivne metode branja, lutkarsko gledališka šola, pripovedovalstvo…), mednarodnih konferencah in simpozijih ( Story Telling) ter absolvirala izobraževanje za Waldorfskega učitelja v Ljubljani. Še posebej se je posvetila študiju tem, povezanih z disleksijo in drugih specifičnih učnih težav pri otrocih. Kot prostovoljka že več kot 10 let aktivno sodeluje v humanitarnem društvu Bravo na področju ozaveščanja in vodenja posebnih projektov ter je avtorica projekta BravoMi in nekaj člankov v Biltenu društva. Od leta 2011 ustvarja v reviji Prostočasnik rubriko Unikatnice, ki je namenjena ozaveščanju in iskanju novih pogledov na tovrstne vsebine. Redno odgovarja in svetuje na forumu skupine BravoMi, svetuje staršem in nudi učno pomoč otrokom.
Bolj ko razmišljam, zakaj v tehnološko informacijski dobi srečujemo
vse več oseb z disleksijo, več vprašanj
se mi zastavlja na novo.
En odgovor pa odgovarja na mnogotera
vprašanja enoznačno – ČAS.
Čas za razmišljanje,
čas
za opazovanje, čas za delovanje,… Ne bi rekla, da je s časom
kaj narobe, ampak gre bolj za zahtevo, pričakovanje,
ki je prevladalo, da čas razumemo in občutimo
vsi enako. Ne glede na starost, ne glede na kulturni prostor in tradicijo ali
stran neba.
Vse se začenja že
zelo zgodaj v otroštvu. Otrokom jemljemo z zgodnjim vključevanjem
v vrtce, šole, v vodene aktivnosti prav to – priložnost,
in sicer priložnost za vključitev s svojim občutenjem
prostora in časa v svet, ki jih obdaja, za prosto ustvarjanje odnosov
do sveta. In to v skladu s svojim
razumevanjem, dojemanjem sveta, na njim lasten način, torej. Za kar pa potrebujejo neomejen ČAS. Čas brez omejitev.
Prekinitev toka prosto tekočega časa
je nekaj, kar premoti prostost v razvoju.
Bujenje ob določeni
uri, ki ne ustreza otrokovemu bioritmu, še
preden čvrsto stoji na svojih nogah, je prvi poseg v notranji
ritem. Morda rigorozno razmišljanje, a ga bom skušala podkrepiti.
Raziskave ugotavljajo in nanje se
sklicujejo ugotovitve strokovnjakov s področja
disleksije, da se pomanjkanje plazenja v fazi razvoja hoje kasneje, v šolskem
obdobju, pogosto povezuje z bralno napisovalnimi težavami.
Torej, otrok ni imel možnosti v skladu s svojimi trenutnimi zmožnostmi
in v njemu potrebnem času razviti sposobnosti hoje. V nestrpnosti pričakovanja
prvega koraka, v postavljanju otroka prezgodaj na noge ali v pokončen
položaj, mu odvzamemo priložnost,
da občutenje pokončnega položaja
razvije sam. Gre za enega od temeljnih odnosov do sveta, kar zaznavanje ravnotežja
in obvladovanja gravitacije vsekakor je. Zaradi gravitacije teži
vse k nekemu uravnoteženju, naše tekočine težijo vedno k postavljanju v ponovno “pravilen” položaj.
Tako dojemamo kaj je zgoraj, spodaj… Se orientiramo. Ste pomislili na tekočino
v našem sluhovodu? Smo bitje v veliki meri sestavljeno iz vode. Za občutenje
ravnotežja je ključen tudi razvoj hrbtnih mišic, čvrstih
mišic
nog in vezi. Vse to pa terja svoj ČAS. In, seveda postopnost in vztrajnost. Kako nujna je
postopnost, prepletena z vztrajnostjo, lahko potrdijo tisti, ki so se kadar koli
srečali z rehabilitacijo.
Če posežemo v tok časa, če ga
prekinemo, prekinemo tudi tok dogajanja, ki bi sicer stekel in dal razvoju
prosto pot.
Seveda je v določenih
situacijah podpora dobrodošla, a tudi to nujo je treba prepoznati. Gre res za
neobhodno potrebo ali našo neučakanost? In za opazovanje je tu spet nujen ČAS. Če si ga za opazovanje ne vzamemo, če ne
vzpostavimo odnosa do otroka, ne vemo kdaj ponuditi roke ob prvem koraku.
Plemenitost časa
se najlepše izrazi v prosti igri. Otroci se sami ali s prijatelji
potopijo v povsem svoj svet, v katerem NI vnaprej znanega izida, vnaprej
postavljenih pravil, vnaprej določenih odnosov. V umirjenem okolju
postopoma rastejo gradovi, ceste, se sprehajajo princeske in škrati,
oživijo
kamni. Domišljija shodi in se plemeniti. Ob igri se otroci
dopolnjuejo, si pomagajo, sodelujejo. Kakor hitro posežemo vmes,
začutimo
v igri nemir, kamen izgubi čudežno moč, princeske so spet navadne sladoledne palčke.
Igra je do naše
vključitve potekala v svojem času.
V notranjem času, ki so ga razumeli samo otroci. Prekinitev igre je
spremenila tudi čas. Zdaj sta trčila čas, v
katerem so se odigravali prizori, in čas zunanjega sveta. Kar naenkrat je
vse, kar je bilo prej mogoče in dopuščeno, nemogoče.
Nekaj podobnega se dogaja v glavi
otroka, ki sedi pred odprto domačo nalogo. Le kako bi se je lotil?
Zgoraj, spodaj, vmes? Sedi in razmišlja o načinu
reševanja;
razmišlja, zakaj je sploh potrebno reševati
nalogo, in podobno. Šele ko ga opozorimo, da je za svoje premišljevanje
porabil že celo uro, njegov notranji čas
dobi odnos do zunanjega sveta. Trenutek poprej je bila edina misel naloga, zdaj
se ji je pridružila še skrb zaradi izgube časa.
Namesto s samo nalogo, se šolar začne ukvarjati s stisko zaradi izgubljenega časa.
In še čim.
In smo pri razmišljanju.
Za razmišljanje je čas zlato runo. Brez časa ni razmišljanja. Navzven se te dejavnosti res ne da razbrati, a v
glavi je zelo pestro in burno. Učenja brez razmišljanja
pa ni. Nikakor pa ni razumevanja brez razmišljanja.
Nove rešitve, nove misli se porajajo, ko je ustaljen tok mišljenja
prekinjen in skrene misel po novi poti.
Otroci in osebe z disleksijo imajo
veliko takšnih stranpoti in jim včasih
stežka sledijo. Tako pravi znanost. Koliko to drži,
bo pokazal čas. Se mi pa vse bolj dozdeva, da nas je vse več malo
na dis, ker enostavno nekaj ali nekdo od zunaj neprenehoma posega v nas in moti
(motri) naš notranji čas, ki se zato vse bolj krega z zunanjim. Je z njim v
nesoglasju, zato smo v nesoglasju sami s seboj, zato v nas raste nemir ter
posledično z njim povezana obolenja. Če je
edini način, da opozorimo izobraževalne
inštitucije,
da otrok potrebuje čas, potem naj bo vse več odločb,
naj si otroci končno priborijo nazaj dragocenost otroštva
in to je ČAS. Da ob tem le ne bi bilo preveč intervencij
( joj, kako vojaški žargon!).
Čas je resnično dragocen; spoštujmo ga in mu odmerimo pravi čas.
Polona Ješelnik
Tukaj bi pa želela samo komentirati tisti del o plazenju. Marsikateri otrok ima to možnost, pa je sam po sebi ne izkoristi, otroci z disleksijo (se pojavi najkasneje ob rojstvu, če ni pogojena z dejavniki pred rojstvom) se ne plazijo sami po sebi v večini primerov in na to ne vpliva postavljanje na noge predčasno (seveda pa pripomore k poslabšanju). Povečan obseg disleksije pa ne pomeni, da je sedaj dislektikov več kot jih je bilo nekoč, temveč da danes takih otrok ne označujemo za lene in nesposobne, kajti včasih niso prejeli obravnave in podpore, da so sposobni in delavni.
OdgovoriIzbriši