Nosečnost in porod

Najin zakon sva sklenila iz ljubezni, še kot študenta, najina prvorojenka pa je bila neskončno zaželjen otrok. V prvih mesecih me je mučila res huda slabost. V tem času sem naredila še zadnje izpite na fakulteti, potem pa začela pripravljati diplomsko nalogo. V načrtu je bilo, da jo bom dokončala in zagovarjala še pred porodom. Nosečnost sem jemala kot nekaj naravnega, da bi lahko šlo kaj narobe, pa nisem niti pomislila. 

Trebušček se mi zelo dolgo ni poznal, na ultrazvoku in sicer pa je bilo vse v redu. Konec sedmega meseca so se začele bolečine v trebuhu in tiščanje navzdol. Ker so se bolečine močno stopnjevale, sem šla na pregled, ginekologinja je ugotovila grozeč prezgodnji porod in me poslala v bolnišnico. 

Tam so mi dali močna zdravila proti popadkom in še ena proti krčem. Stanje se je umirilo, toda neprestano so mi delali UZ in tarnali, da je plod majhen. Mirila sem jih, da to ni nič čudnega, saj je moj mož visok samo 168 cm, in tudi del njegovih sorodnikov je izrazito drobne konstitucije. Niso se sprijaznili, ampak so še naprej delali paniko in me polnili z vsemi mogočimi zdravili, da bi bil plod bolje prehranjen: aspirin za redčenje krvi, železo, ne vem kaj še vse, večino časa še antibiotik, ker sem imela uroinfekte, ves čas tudi tablete proti popadkom in proti krčem. Skupno sem v tistem času jemala deset ali enajst vrst zdravil. 

Ob tem sem bila sprva zelo pozitivna in pogumna, toda sčasoma so me skoraj prepričali, da bo nekaj narobe. Stres mi je povzročalo tudi to, da sem bila dolgo v bolnici, takrat še na starem murskosoboškem ginekološkem oddelku, kjer smo bile nosečnice pomešane z drugimi bolnicami, ki so bile na zdravljenju. Zvečer težko zaspim, v sobi s še petimi drugimi ženskami pa se je vedno našla kakšna, ki je na ves glas smrčala. Luči, da bi brala knjigo, nisem smela prižgati. Pogosto sem bedela vso noč in bila vse bolj napeta, otroček v trebuhu pa tudi, saj je brcal kot nor.

Po petih tednih mi je sobna zdravnica oznanila odločitev, da me premestijo v Ljubljano, ker so tam bolje opremljeni za postnatalno oskrbo, če bi se moj otrok slučajno rodil prezgodaj in z dihalno stisko.

To je pomenilo, da me bo mož, takrat že zaposlen kot splošni zdravnik pripravnik v Murski Soboti, lahko obiskoval samo za vikende. Vmes bom večinoma sama, ker nimam sorodnikov, prijateljic pa le malo. Bilo je tudi poletje, kolegice študentke so veselo potovale okoli ali se pripravljale na diplomo.

Ob premestitvi in prvem pregledu na ljubljanski ginekologiji mi je zdravnik takoj ukinil vsa zdravila. Plod ni kritično majhen, mi je povedal. Zaradi tega in tudi zaradi lepšega okolja - boljšega standarda v bolnišnici, se mi je za nekaj časa spet povrnil optimizem. Toda tedni so se vlekli, vsak dan so sotrpinke v sobi - vse smo čakale na porod - dobile obiske svojih partnerjev, pari so zaljubljeno grulili ob vsaki postelji, ali pa so šli posedet na hodnik, v lokal v pritličju ali pred bolnišnico na klopce. Obiskovali so jih tudi drugi ljubeči sorodniki in prijatelji, jih razvajali s pozornostmi, jaz pa sem bila večino časa sama. Obiskovale so me tri ali štiri prijateljice, tu in tam. Včasih mi je zmanjkalo tudi knjig za branje, ker si tega nisva dovolj dobro organizirala. Bili so dnevi, ko sem jokala kot dež.

Končno je prišel termin poroda, popadkov pa ni bilo od nikoder. Vsak dan pregledi in preudarjanje, kdaj naj mi sprožijo porod. Bil je ponedeljek, ko so mi prvič vstavili sredstvo za sprožanje poroda; začeli so se šibki krči in hitro ponehali. V torek se je to ponovilo in v sredo tudi. Moj maternični vrat se ni odzival, ni se hotel odpreti. Mož je na srečo že bil v Ljubljani, na dopustu za težko pričakovani dogodek.V sredo so se potem popoldne krči vendarle vrnili in se nekako medlo ponavljali.  Ob osmih zvečer še nismo vedeli, ali bom šla v porodno sobo ali ne. Vse tri dni tudi nismo vedeli, kdaj moram biti tešča, če bo trenutek vendarle nastopil, zato smo izpuščali moje obroke hrane.

Tisto sredo sem pozno zvečer vendarle pristala v porodni sobi, rodila pa naslednji dan ob deseti uri dopoldne. Deklica je tehtala 2600 gramov, bila pa je zdrav novorojenček.