Smo družina s tremi otroki in smo nekoliko posebni.
V prvi vrsti smo ena bolj redkih družin, kjer je mama doma, in to po lastni odločitvi, ne po sili razmer.
Po izobrazbi sem psihologinja. Pri štiriindvajsetih, takoj po diplomi, sem se zaposlila v svetovalni službi osnovne šole. Takrat sem bila že poročena in imela enoletno hčerko. Življenje zaposlene mamice mi ni bilo ravno pisano na kožo. Želela sem si, da bi bili kot družina več skupaj, da se nam ne bi vedno mudilo, da ne bi bila tako nenaspana in predvsem, da bi z možem sama vzgajala svoje otroke. Te naloge nisva želela prepustiti inštitucijam.
Nekako smo zvozili eno leto, potem sem morala na bolniško zaradi rizične druge nosečnosti. Dobrih sedem mesecev sem morala strogo počivati, spomladi pa smo dobili fantka. Ob dveh otrocih sem si še bolj želela biti nekaj časa predvsem mama in žena, vse drugo se mi še zdaleč ni zdelo tako pomembno. Čutila sem, da je moje mesto doma pri otrocih.
Z možem sva se najprej pogovarjala o štiriurni zaposlitvi, na koncu pa sva se odločila, da po končani porodniški ostanem doma. Sledila so lepa leta, ki so nam prinesla še enega fantka, ter vse polno zgod in nezgod, smeha in solz... vse pa smo doživljali skupaj, kar je bilo za nas neprecenljive vrednosti. Odločitve, da pustim službo, nisva nikoli niti za trenutek obžalovala.
Tisti čas, ki bi se nama zdel pravi za to, da si spet poiščem službo, pa ni nikoli prišel. Materialno nismo zahtevni, zato s te plati ni bilo resnične potrebe. Vsa leta smo z moževo plačo ne le "shajali", ampak tudi hodili na dopuste in še je ostalo nekaj za prihranke. Svobodno razpolaganje z mojim časom je razkošje, ki se mu nikoli nismo želeli odreči na račun česa drugega.
Z možem sva se najprej pogovarjala o štiriurni zaposlitvi, na koncu pa sva se odločila, da po končani porodniški ostanem doma. Sledila so lepa leta, ki so nam prinesla še enega fantka, ter vse polno zgod in nezgod, smeha in solz... vse pa smo doživljali skupaj, kar je bilo za nas neprecenljive vrednosti. Odločitve, da pustim službo, nisva nikoli niti za trenutek obžalovala.
Tisti čas, ki bi se nama zdel pravi za to, da si spet poiščem službo, pa ni nikoli prišel. Materialno nismo zahtevni, zato s te plati ni bilo resnične potrebe. Vsa leta smo z moževo plačo ne le "shajali", ampak tudi hodili na dopuste in še je ostalo nekaj za prihranke. Svobodno razpolaganje z mojim časom je razkošje, ki se mu nikoli nismo želeli odreči na račun česa drugega.
Tak način življenja ima veliko prednosti - seveda za nekoga, ki za takšno odločitvijo lahko stoji in mu opustitev poklicne kariere ne predstavlja žrtve. Nepogrešljivo je tudi usklajeno mnenje obeh zakoncev glede tega, delovanje v smislu 'sva tim - eden poskrbi za materialno plat, drugi za toplo domače ognjišče'. Oba pogoja sta pri nas izpolnjena.
Malo posebni smo tudi zato, ker živimo v Prekmurju, od koder izhaja moj mož, vendar jaz in otroci ne govorimo prekmursko, ampak pogovorno slovenščino. Jaz zato ne, ker po rodu nisem Prekmurka, otroci pa zato, ker so vse zgodnje otroštvo preživeli največ časa ob meni in tako prevzeli moj način govora. V tem okolju je to zelo izstopajoče. Vnaprej nam je bilo jasno, da bodo otroci v šoli deležni zbadanja na ta račun, in tako je tudi bilo.
Zelo posebni smo zato, ker je posebna naša prvorojenka Dita. Ima razvojno motnjo avtističnega spektra. Danes je stara 20 let, s končano gimnazijo, a nezaposljiva in brez možnosti nadaljnjega študija, ker nivo njenega socialnega in praktičnega funkcioniranja tega ne omogoča.
Življenje s takšnim otrokom samo po sebi prinaša marsikaj, zaradi česar se počutimo drugačni. Breme šole pa je bilo za Dito in za naju kot starša ekstremno težko, kljub njenim dobrim intelektualnim sposobnostim in stalno odličnemu uspehu v OŠ.
Posebni se počutimo še zaradi marsičesa.
Pogosto se nam zdi, kot da smo edini v svojem okolju, ki:
-Še prisegamo na dobre stare temeljne vrednote, kot so resnica, iskrenost, spoštovanje, korektnost, prijaznost, sprejemanje različnosti...
-Nas ni okužil virus potrošništva, niti virus sodobnega hedonizma - uživanja za vsako ceno ter izogibanja vsakršnemu nelagodju.
-Nam je mar za usodo planeta in se trudimo varovati okolje.
-Razmišljamo samostojno in kritično.
-Znamo poslušati.
-Poskušamo biti pristni - to kar res smo; svetu okrog sebe kažemo svoje prave obraze in ne mask. Ljudje pa tega nimajo preveč radi, veliko se jih obrne stran.
-Si želimo pristnih odnosov z drugimi ljudmi. Gojiti želimo samo tiste, v katerih se medsebojno plemenitimo, in ne zgolj uporabljamo drug drugega za svoje potrebe. Ob srečanjih pričakujemo, da bo pogovor zanimiv in ne zgolj površinski, prazen klepet. Tako so naši zunajdružinski odnosi postali nekam redek pojav. :)
Tole zveni zagrenjeno, vendar ni. Drži kot pribito, da je bolje biti sam kot v slabi družbi.
Zelo si želim, da moje pisanje ne bi nikogar užalilo ali prizadelo. Prosim, ne razumite gornjih alinej kot pretirano posploševanje, metanje vseh ljudi po vrsti v isti koš.
Dobro se zavedam, da obstaja veliko čudovitih ljudi, le da se nekako ne najdemo. Srečam jih pretežno v virtuali ali na papirju, ne potrudimo pa se dovolj, da bi jih srečali tudi v živo.
Smo relativno zahtevni v pričakovanjih. Stvari jemljemo precej 'dobesedno', na primer: Če se šola imenuje vzgojno - izobraževalni sistem, potem pričakujemo, da otroci tam prejmejo izobraževanje in vzgojo. Nič čudnega, da smo potem razočarani ob realnosti: O izobraževanju in vzgoji se zgolj govori, kar se dogaja v resnici, pa je 'dajmo nekako preživeti še to učno uro - dan - teden - šolsko leto; kakorkoli že, samo da ostanemo živi, da dobivamo plačo in pozneje pokojnino.'
Ni mi všeč, kako grobo se to sliši; resnico bi rada povedala na bolj prijazen način. Vendar je resnica tako grda, da jo je težko preliti v kolikor toliko prijazne besede.
Večina učiteljev ostaja v svojih duhamornih službah in dela samo zato, da se preživlja, brez kančka entuziazma. S tem nikakor nočem reči, da so slabi ljudje. V pogojih, v kakršnih delajo, je zelo, zelo težko biti entuziast, in mislim, da jih je ostalo bore malo. Slabih šol niso zakuhali (samo) učitelji, problem je veliko globlji.
Naša hči in sinova so takšni otroci, ki jih imajo učitelji zelo radi v svojem razredu: So tihi, vljudni, spoštljivi, vzorni pri vedenju in učenju. Njim pa je šola z leti vzbujala vse večji odpor. Vse tisto, na kar sva najbolj ponosna, da sva jim privzgojila - obzirnost in spoštljivost do drugih, umirjeno in prijazno vedenje, vedoželjnost, kritično razmišljanje... - ne le, da jim v šoli ni koristilo, ampak je le stopnjevalo težave. Na razredni stopnji še nekako gre, potem pa se med vrstniki začne stopnjevati nasilje, pri pouku pa je vse več nesmiselnega dela, dolgočasnih in slabih razlag, učenja na pamet, hrupa in kaosa med uro... Vse to najtežje prenašajo ravno takšni otroci, kot so moji. Če imate podoben pristop pri vzgoji, potem ste pravi kandidat, da resno razmislite o alternativah javni šoli.
Smo relativno zahtevni v pričakovanjih. Stvari jemljemo precej 'dobesedno', na primer: Če se šola imenuje vzgojno - izobraževalni sistem, potem pričakujemo, da otroci tam prejmejo izobraževanje in vzgojo. Nič čudnega, da smo potem razočarani ob realnosti: O izobraževanju in vzgoji se zgolj govori, kar se dogaja v resnici, pa je 'dajmo nekako preživeti še to učno uro - dan - teden - šolsko leto; kakorkoli že, samo da ostanemo živi, da dobivamo plačo in pozneje pokojnino.'
Ni mi všeč, kako grobo se to sliši; resnico bi rada povedala na bolj prijazen način. Vendar je resnica tako grda, da jo je težko preliti v kolikor toliko prijazne besede.
Večina učiteljev ostaja v svojih duhamornih službah in dela samo zato, da se preživlja, brez kančka entuziazma. S tem nikakor nočem reči, da so slabi ljudje. V pogojih, v kakršnih delajo, je zelo, zelo težko biti entuziast, in mislim, da jih je ostalo bore malo. Slabih šol niso zakuhali (samo) učitelji, problem je veliko globlji.
Naša hči in sinova so takšni otroci, ki jih imajo učitelji zelo radi v svojem razredu: So tihi, vljudni, spoštljivi, vzorni pri vedenju in učenju. Njim pa je šola z leti vzbujala vse večji odpor. Vse tisto, na kar sva najbolj ponosna, da sva jim privzgojila - obzirnost in spoštljivost do drugih, umirjeno in prijazno vedenje, vedoželjnost, kritično razmišljanje... - ne le, da jim v šoli ni koristilo, ampak je le stopnjevalo težave. Na razredni stopnji še nekako gre, potem pa se med vrstniki začne stopnjevati nasilje, pri pouku pa je vse več nesmiselnega dela, dolgočasnih in slabih razlag, učenja na pamet, hrupa in kaosa med uro... Vse to najtežje prenašajo ravno takšni otroci, kot so moji. Če imate podoben pristop pri vzgoji, potem ste pravi kandidat, da resno razmislite o alternativah javni šoli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar