petek, 22. september 2017

PORTRET SLOVENSKE ŠOLE

"Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred."



Photo by Caleb Woods on Unsplash


Pogovor na spletnem forumu je tekel o pogosto izraženi bojazni učiteljev, da jih bo preganjala šolska inšpekcija, če se ne bodo zelo točno držali učnega načrta in svojih priprav, ta bojazen pa naj bi predstavljala enega izmed razlogov, zakaj pouka ne poskušajo bolj prilagajati konkretni skupini učencev, ki jo imajo vsakič pred seboj. Ta iztočnica je spodbudila dolgoletno učiteljico Barbaro Gros, da je zapisala svoje misli, in tako je nastal nekakšen portret slovenske šole, upodobljen skozi njen pogled.


»Pa saj ne gre za strah pred inšpekcijami, no, vsaj večinoma ne. Inšpekcije so samo dodatna bedarija, ki dela - po domače rečeno - male zaplete, večinoma zaradi kakšnih malenkosti. Velikih reči, ki bi jih morala spremeniti, pa itak ne spreminja. Zanje je važno samo, kako je neka reč birokratsko speljana, resnično dogajanje v šoli je ne zanima. To je samo en mini koščič, pika na i.

Učnih načrtov ne moreš zaobiti. Težava je, da moraš - pod nujno! - otroke naučiti, kar je v učnem načrtu, časa za to pa ni dovolj. Zamisli si, da moraš zjutraj doma oskrbeti krave, koze in kure, potem greš v službo, naporno službo, kjer delaš še kako naduro in te zraven še lovijo roki, ker ne zmoreš vsega naloženega; popoldne delaš dodatno službo, na primer ankete na terenu, ker drugače finančno ne prideš skozi mesec. Zvečer spet opraviš delo v hlevu, ponoči občasno dežuraš nekje kot varnostnik, zjutraj pa komaj vstaneš, in se spet odvlečeš v hlev ... No, tako je videti moderna šola in natrpanost učnih načrtov. (Barbara s tem ni želela povedati, da učitelji zaslužijo tako slabo, da bi morali za preživetje opravljati še dve službi zraven; prispodoba s kmetijo in trojno službo želi prikazati hektiko, stalno hitenje in izčrpanost, ki jo prinaša preobsežnost učnih načrtov. - op. a.)

Ogromno ur, ogromno snovi in težava: otroci morajo vse znati. Vse znati. Ker če ne znajo, ti visi za vratom učiteljica naslednjega razreda, katero preganjajo eksterci, ki preverjajo, koliko česa si otroke naučil. Lahko imaš aparat za molzenje živali, a ga moraš čistiti in vsakič namestiti na vime, potem spet dol, pa spet celega očistiti, če me razumete. Ne odvzame ti dela. Še vedno moraš krave pomolzt. Če jih imaš trideset, je morda s strojem res malenkost lažje, če jih imaš pet, pa niti ne. V vsakem primeru pa to ne spremeni dejstva, da ne zmoreš.

Učitelji posledično pritiskajo na otroke z domačimi nalogami; starši rečejo, da je nalog preveč; ampak če jih ni, ni utrjevanja, ker časa za utrjevanje v šoli ni. Čisto vsako uro je treba iti s snovjo naprej in to s svetlobno hitrostjo. Žal. To je realnost moderne šole, z računalniki in ne vem kako pametnimi tablami vred. Vmes si izmislijo še ne vem kakšno birokratiziranje in to za vsako malenkost, še dodatne izbirne predmete, dodatne jezike, dodatne projekte, dodatna izobraževanja taka in drugačna (sama sebi v namen, neučinkovita in včasih celo ponižujoča) za učitelje, poleg tega pritiskajo na učitelje še nekateri starši, ker resnici na ljubo pomanjkljiva vzgoja in preveliko zaščitništvo sem pa tja pri kakšnem izbruhne v neomejene razsežnosti ... Pa ne me narobe razumet, jaz sem že skoraj izstopila iz šolstva. Ker normalen človek sistema ne more prenašati. Ne more. Ker to je poniževanje otrok in učiteljev in posledično tudi staršev. Jaz tega ne morem več gledati. Ne bom več dolgo. Na pol sem že zunaj sistema. 


Spremeniti stvari pa ne moreš, če še tako migaš. Žal. Sem poskušala, a ne gre. Če bi pa tisti, ki se sprenevedajo na ministrstvu, svoje delo opravljali malo bolje, bi se pa mogoče kaj premaknilo. Dokler pa valijo svojo odgovornost na druge, sem pa še toliko bolj prepričana, da se ne bo. Izstopam, čim bo mogoče.

Če pa povem še nekaj malega o otrocih ... Zamisli si, da vstopiš v razred, kjer nekaj otrok prihaja iz zelo strogega patriarhalnega okolja, nekaj iz okolja druge skrajnosti - popolnoma razpuščene vzgoje, ti lahko hodijo spat ob polnoči in visijo na računalnikih in igricah in pred tv-jem do nezavesti dolgo, starši pa jih morajo ubogati v vsem, kar si zamislijo. Nekaj v razredu je takih, kjer starši zahtevajo brezhibno natančnost, nekaj pa teh, ki jim (staršem) šola ni pomembna in otrokom dajo vedeti, da se za to ni treba truditi. Nekaj jih je, ki zahtevajo same petice in privihrajo v šolo isti hip, ko ena točka na testu manjka, nekaj pa takih, ki jim je važno samo, da izdelajo. Nekaj jih uči otroke, da je nasilje slabo, nekaj pa jih reče »udari ga, če ti kaj hoče, takoj ga udari, ne pusti se.«

Par jih je iz Bosne, par iz Srbije, nekaj iz Makedonije, imaš enega Rusa, dva Roma in tri, ki so tukaj že nekaj let, pa ne razumejo dobro slovensko. Seveda se morajo še pred slovenščino takoj učiti še angleščino, čeprav reveži komaj razumejo naš jezik, pri zapisovanju pa imajo hude težave. Imaš enega, ki ima ADHD, enega z diskalkulijo ali disgrafijo in enega avtista. Dva nimata odločbe, a veš, da jima moraš pomagati, ker je nekaj hudo narobe. Trije imajo hudo hude učne težave. Dva izstopata navzgor, zato jima je dolgčas. Imaš enega, ki ves razred podpihuje, da morajo imeti samo oblačila priznanih znamk, in se stalno primerja z drugimi; enega, ki preizkuša, do kod lahko gre z odgovarjanjem; enega, ki vsakič, ko obrneš hrbet, nekoga udari in enega, ki se boji vsega in ga moraš neprestano bodriti. Za dva veš, da se doma ločujejo, da sta priča vsakodnevnim izbruhom in da živita v živčno izčrpujočem okolju. Za enega veš, da staršev skoraj ne vidi in raste gor sam, na ulici. Za dva veš, da si doma težko privoščijo "kruh". Pri enem vidiš očitne znake, da je maltretiran. En je zanemarjen. Nekaj jih celo ne izstopa v nobenem smislu. Za te nimaš ne vem koliko časa, ker ti vsega poberejo ostali.

V razredu nimaš veliko pripomočkov, ker ministrstvo varčuje. Vsako jutro te pride ena mama vprašat, kako to, da se nisi dovolj posvetil njenemu otroku. Ena mama naredi sceno, ker si ji rekel, da se je otrok vedel kot se je, in moraš na zagovor. Na svetu staršev predstavnik pove nekaj, o čemer nimaš pojma, da staršem ni všeč ali da ima sploh kdo s tem težave, ker tebi o tem niso nič omenili. Vsak dan moraš z vsemi temi različnimi otroki obravnavati reči, ki so zanje pretežke. V bistvu jim morda ne bi bile pretežke, če bi jih moral učiti samo to reč in v majhni skupini, v tako pisanem okolju in ob toliko predmetih pa to ne gre.

Nekateri enostavno ne zmorejo poslušati, če so v skupini. Ne zmorejo. Premladi so za vso to snov, za toliko snovi naenkrat. Vsak dan gledaš male glavice, ki jih imaš rad in za katere se trudiš, premnogokrat se počutiš že kot klovn od silnega motiviranja, pa ti vseeno že drugo uro ležijo po mizah, ker ne zmorejo. Stekleno te gledajo. Pa te imajo radi, želijo se zate potruditi. A ne morejo več. Ne morejo. Niti ti ne moreš več kot to, ker napake sistema in nezadovoljstvo ljudi nad splošnim stanjem v državi se odraža tudi v šolstvu in leti direktno preko otrok nate. Si učitelj in poslušaš, kako premalo in zanič delaš. In kako si ti sam odgovoren za stanje v šolstvu. Otroci te pa še kar stekleno ali nervozno gledajo in te sprašujejo, če lahko gredo na wc - ti pa itak veš, da se gredo sprehodit, ker ne morejo več, in jih pač spustiš, kaj pa hočeš. Razumeš jih.

In pišemo dalje. In pišemo in pišemo in pišemo in otroci so utrujeni in mi se čudimo, zakaj proizvajamo nevrotične otroke ... In potem gledaš te male prijazne glavice, pa si misliš … a jim je tega treba? A je meni tega treba? Pa ostaneš v sistemu. Še to leto, si misliš … če lahko nekaj naredim za par otrok, da jim bo lepše, sem pa nekaj naredila, vsaj za te konkretne otroke. Vsaj nekaj. Morda bo en otrok bolj srečen v šoli, ali trije, ali osemindvajset njih ... in otroci to tako zelo znajo vračati. Ljubezen do otrok te drži v sistemu. Ampak sistem te ubija. Začaran krog.

Nas učiteljev nihče ne vpraša za mnenje, ko bi bilo to treba. Tudi, ko se sprejemajo novi, še bolj natrpani učni načrti, nas ne. Obvestijo nas in to je to. Ne mislite, da se ne upiramo. Močno močno smo se in se še. Vendar tudi učitelji postajajo apatični, tako kot cela država. Nervozni in hkrati apatični. In bolni. Sama sem tudi na višjih inštancah veliko poskušala. Mediji in zavod za šolstvo, ministrstvo za šolstvo, sindikat … vsepovsod. Ne da se. Zakaj?

Ali bo kdaj drugače? Ne vem. Si pa srčno želim, da bi bilo. Navijam za to z vsem srcem in podpiram vse, ki si želijo spremeniti sistem. Šolski sistem, seveda.«

Odgovor neke druge udeleženke v razpravi (in vprašanje za vse nas):

»Barbara, hvala za tole. Mislim, da se vsi gibamo v nekem kolesju, ki se vrti kot vrtiljak in to vse hitreje, vse dokler nas ne bo pometalo na različne konce. Ali nas je že?«



Še en dragocen zapis izpod tipkovnice srednješolske profesorice, znane tudi po njenem humanitarnem delu, Katarine Goričan Pokrivač:
ŠE EN PORTRET SLOVENSKE ŠOLE ali ZAKAJ ŠOLSKI OTROCI NEHAJO BITI RADOVEDNI




28 komentarjev:

  1. Izvrsten članek, Marjana. Sem upokojeni učitelj, pa še vedno spremljam te stvari. Že pred tremi leti, ko sem šel v pokoj, so bili učni načrti natrpani, koliko balasta, ki ga otroci nikoli v življenju ne bodo potrebovali. Domače naloge pa itak vemo, 70% jih v šoli prepiše, ali pa jih naredijo starši. Naj si vzamejo za vzgled Fince. Samo proti vetru je težko s.... . Če pa že, si pa moker. Že na vasi je bilo težko, si pa ne predstavljam, da bi moral učiti v mestu, kjer je toliko pametnih in vsevednih staršev. Namesto, da bi bilo boljše, je vedno slabše.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala, Štefan. Spomnim se vas. Na vaši šoli sem pred 20 leti opravila pripravništvo kot psihologinja v svetovalni službi. Tudi skupno razredno uro smo imeli z vami in vašim razredom - socialne igre. Spomnim se, kako radi ste imeli vaše delo in učence, oni pa vas. :)

      Izbriši
  2. Se popolnoma strinjam z napisanim. Se najbolj s tem, da nas uciteljev nihce nic ne vprasa. Cele popoldneve visimo na popolnoma neucinkovitih studijskih skupinah, kjer nam 'strokovnjaki', ki ze leta niso prestopili praga ucilnice, solijo pamet. Leta opozarjamo na iste napake, premakne se nic. Pred NPZ se pa ucitelji tresemo, da ne bi bili slucajno pol odstotka pod povprecjem.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vedno znova se potrjuje, da je tako, kot pravite.

      Izbriši
  3. Odgovori
    1. Ne vem, če naj odgovorim 'z veseljem?' Vsekakor sem visoko motivirana za pisanje in objavljanje. Ta in predhodna objava sta izredno brani, obe sta dosegli že nad 17.000 ogledov. To pomeni, da se ljudje prebujajo, delimo si podobne misli, morda lahko rečem, da je to začetek zbiranja kritične mase?

      Izbriši
  4. Kar solze so mi stekle ob tem resničnem in bolečem članku,ki ste ga napisali,gospa Marjana.Zelo pesimistično izgleda vse skupaj....a morda se pa kaj premakne,morda,nekega dne....

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Se strinjam, je boleče in pesimistično. Vera v možnost spremembe pa še ostaja. Če na primer delite članek naprej, da ga najde in prebere čim več ljudi, ste tudi sami nekaj pripomogli k temu. Hvala za vaš komentar in lep pozdrav. :)

      Izbriši
  5. Tudi meni tečejo solze.... Ker sme mamica deklice, sicer inteligentne, ampak neuklonljive sstemu.... Intrpimo - trpi ona, ker ne zmore in noče iti preko roba, trpim jaz, ker jo ženem vsaj da naredi naloge, trpi družina, ker se popoldnevi vrtijo le okoli šole.... Le kdaj bo te more končno konec in bomo dobili nazaj našo drago 8-letko????

    OdgovoriIzbriši
  6. Tako kot je Barbara Gros opisala v svojem članku, točno tako živimo v šoli. Ubogi otroci, ubogi učitelji, ubogi starši! Vsi smo v tem spolitiziranem sistemu oropani: otroci otroštva, učitelji stroke in starši uspešnega (normalnega) starševstva.

    OdgovoriIzbriši
  7. Sedim v svojem šolskem kabinetu, že drugič berem ta članek in po licih mi tečejo solze.Kot bi brala svoje lastne misli. Predvsem tisti del, ki pravi: "Izstopam, čim bo mogoče....". Potem pa se spomnim, da nimam izbire, saj imam sama doma štiri otroke in brezposelnega moža. In ravno ti so najbolj prikrajšani za moj čas, energijo in ljubezen, saj pridem domov iz šole prazna, brez volje in vse kar ostane za njih je slaba volja in nerganje. Žal mi je predvsem zato, ker vem koliko dragocenega in veliko vrednejšega od učbeniškega znanja bi lahko dala učencem, če bi mi sistem to dopuščal. " Ljubezen do otrok te drži v sistemu,...ampak sistem te ubija....začaran krog....".

    OdgovoriIzbriši
  8. Najlepša hvala vsem za lepe misli na blogu, za lepe maile in odzive podpore na forumih! Vesela sem, da nas toliko razmišlja podobno. Morda pa enkrat pride čas, da bomo skupaj ustvarili lepšo šolo za naše otroke.
    Objem vsem!

    Barbara Gros

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pozdravljeni.

      Na kateri šoli poučujete?

      LP, Janez

      Izbriši
  9. Odgovori
    1. Žalostna sem, ko berem in podoživljam enake občutke kot kolegica, kolegi...; v šoli smo zaradi otrok; v šoli smo zato učitelji, da jih pomagamo pripraviti na življenje, lepo življenje, ne pa tako zahtevno šolo, ki jo danes narekuje sistem, ki nima občutka, kako pomembna je naša šola v prvih korakih življenja. Za nas- do nas, ki smo izvajalci vzgoje in izobraževanja, tudi! Po petintridesetih letih dela v OŠ znam presoditi, kaj je bilo nekdaj dobro, kaj je danes dobro in kaj ni dobro v tem procesu vzgoje in izobraževanja. Da te delo izčrpava telesno in duševno ( pa nisem brez kondicije kljub preboleli težki bolezni), da so otročki- veliki in mali tudi pod stresom, pa starši..- ne, tu je nekaj zelo, zelo narobe!

      Izbriši
  10. Izjemni komentarji, za katerimi se čuti visoka zrelost in izkušnje. Hvala vsem! Srčno upam, da bo boljše. Pravzaprav vem, da bo. Pozdrav Barbari in Marjani.

    OdgovoriIzbriši
  11. veliko govorimo o 'balastu'' v učnih načrtih. Kaj vse sodi v ta balast? Mi lahko poveste?
    Sicer pa- mene osebno najbolj žalosti, da sistem, ki vlada v OŠ, v otroku zmaliči sleherno pozitivno radovednost''.
    Učitelji so takšni in drugačni- nekateri pred tablo NE sodijo! Roko na srce!
    Ko bodo starši+šola v učencu prebudili občutek, da je učenje užitek, takrat bo vse drugače
    :-)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Vsak učitelj ti lahko za svoj predmet/razred pove zelo natančno kaj sodi v balast. Brez problema. Naštevat tu gor je brez smisla. V vsakem poklicu je določen procent ljudi, ki ne sodijo zraven in so sramota vsem ostalim, ki se trudijo. V šolstvu ni nič drugače. Na to ostali nimamo vpliva. Kakor nimajo vpliva dobri zdravniki na tiste, ki njim delajo sramoto. Sistem ubija radovednost, se strinjam. Vendar nas, učiteljev nihče nič ne vpraša,ko je govora o sistemu. Še več, trudijo se nas utišat. Zelo intenzivno se trudijo in nas ignorirajo. Dokler bodo učni načrti taki, kot so, neprimerni starostni stopnji tako po vsebini, kot po obsegu, zagotovo učenje ne bo užitek. Žal nismo čarovniki, čeprav se trudimo.

      Izbriši
  12. Sem ena izmed tistih ki sem izstopila...zal ravno zaradi tega ker sem se po molzenju vseh krav se ene sluzbe in ponovnega dela v hlevu kot ste lepo upodobili v svojem clanku pocutila tako izcrpano da enostavno nisem vec zmogla...na tehtnico sem postavila svoje zdravje in svoje otroke in prevesila se je na stran mene in moje druzine...danes sem srecna da sem to storila vendar sem z mislimi se vedno velikokrat pri otrocih...obozevala sem delo z njimi in mi malce manjka...ampak sistem enostavno ni dober zato sem rekla ja svoji druzini in ne drugim otrokom...in vem da sem se prav odlocila...sin mi je pred casom rekel: mama zdaj si koncno spet z nami...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ganljivo. Dobro za vas in vašo družino, škoda za vaše potencialne učence. Iz slabega sistema pač pogosto odidejo ravno najboljši.

      Izbriši
  13. Kar se balasta tiče imate prav....če pa mislite, da ste učitelji preobremenjeni....ne razumem....otroka pripelhem okrog 7h zjutraj in razen dežurne učiteljice ni nikogar drugega, ko ga pridem iskati ob 14.20 so pa še samo tiste, ki dežurajo v popoldanskem varstvu. Kje zaboga naberete 40ur v tednu oz. zaradi toliko počitnic (krompirjeve, novoletne, zimske, prvomajske, letne) koliko dopusta imate, po 50 dni? Priprave doma vsak dan....če bi bila vsako leto snov drugačna še mogoče tako pa....kar se plače tiče je pa zanimivo, da noben učitelj ne pove kakšna je le ta.

    V primeru, da vam je tako hudo lahko komu pomagam dobiti službo v gospodarstvu, kjer ne boste mogli stavkati, tu boste šele videli kaj je to pritisk, domov greš ko je delo končano, se je že zgodilo da tudi po 13 urah...prav tako te nihče nič ne posluša in tvoje ideje ponavadi niso upoštevane....vse skupaj za 700-900 evrov prav tako za 7.stopnjo izobrazbe. Če ti pa kaj ni prav pa najdejo drugega!

    Do sedaj še nisem spoznal nikogat, ki se je pritoževal za delo v javni upravi, da je šel delati v gospodarstvo.
    Vi sploh ne veste oz. se ne zavedate kaj govorite.

    Še enkrat, če kdo želi službo...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ma jaz mam vtis da govori o preobremenjenosti ne časovne ampak v smislu stiske, ko gleda otroke, ki jim je težko, sami pa so tisti, ki jih morajo preobremenjevati in ne morejo delati tako, kot vedo, da bi bilo otrokom prijaznejše in v resnici tudi učinkoviteje.

      Izbriši
  14. Razmišljam, ko je ta članek ponovno obujen, da je mogoče rešitev vseeno res v drugačnih urnikih. Takšnih, ko je jasno, kaj je minimalni standard in kaj je balast. http://projekt9.si/vec-o-projektu/blog/urnik-za-minimalne-standarde-znanj.aspx

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Zanimiva ideja. Razmišljam, kaj vse bi to pomenilo za učitelje: za ure nad minimalnim standardom bi morali npr. vnaprej najaviti vsebino, ker bi bile izbirne, verjetno. Po interesu za njegov predmet (vsebine nad min. s.) bi se dalo posredno sklepati na kvaliteto. To je velikanski preskok - zdaj ima še tako slab učitelj publiko zagotovljeno, saj je prisotnost pri vseh urah obvezna.

      Izbriši
  15. Odličen zapis! Povedali ste čisto resnico! Dolga leta sem delala v prilagojenem programu in tudi tam je ogromno balasta!Učitelji so zmedeni, otoci pa še bolj! Že nekaj časa razmišljam o akciji, ki bi zbudila odgovorne na ministrstvu, saj tako ne bo šlo naprej. Veliko škode je že storjene, še bolj pa me je strah za prihodnje generacije!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Pridružite se nam, priredimo eno budnico skupaj:
      https://www.facebook.com/groups/920264174694499/
      in
      https://www.facebook.com/groups/projekt9/

      Izbriši