Sledi preveden zapis njegovega TEDx govora z naslovom Odnosi so pomembni. Posnetek govora si lahko ogledate na tej povezavi.
 |
| Vir: www.pexels.com |
***
Kdo ni rad med drevesi? Jaz sem vsekakor. Rad imam vonjave, filtrirano svetlobo, pridušene zvoke. Ljubim petje ptic, živalske sledi, skrivališča. Vendar je tu ena težava: drevesa ovirajo naš pogled.
Če si predstavljamo drevesa kot posamezne informacije, smo danes vsi v gozdu. Za ljubitelje znanja ni boljšega časa, v katerem bi lahko živeli, a hkrati je v tem neizogibna nevarnost, da bomo izgubili večjo sliko, ki daje smisel vsem podrobnostim. Včasih sem rad hodil po gorskih gozdovih, ampak čim sem stopil v gozd, sem iskal razgledno točko, s katere moj pogled ne bi bil oviran. Povedati želim, da je to pravzaprav zgodba o mojem življenju teoretika, učitelja in terapevta, očeta in dedka. To je vedno bilo moje hrepenenje, moje veliko koprnenje: da podrobnosti ne bi bile v napoto, da bi presegel podrobnosti in videl veliko sliko.
To, kar vidim, bi lahko povzročilo revolucijo v našem šolstvu, spremenilo naše vrtce in vrnilo naravno intuicijo starševstvu. Ne morem se domisliti preprostejšega načina, kako bi to povedal: odnos je pomemben. Smo bitja skupnosti, bitja navezanosti. Koprnimo po skupnem bivanju in njegovo pomanjkanje nas boli. Ni močnejše potrebe, kot je vzdrževanje stika, ko smo ločeni, in ni hujšega stresa, kot je ločitev od tistih, na katere smo navezani. Odnos je kontekst, v katerem se naravno odvija učenje, starševstvo postane lažje, terapija postane učinkovita, obstoj pa postane mogoč. Odnos je kontekst, v katerem bi morali vzgajati otroke, da bi dosegli svoj polni potencial, vključno z učnim potencialom.
Najprej pa preprosta zgodba: imel sem čudovito priložnost sodelovati pri skrbi za vnuke, in določena situacija pri tem me je naučila skromnosti. Ko sta bila dva izmed naših vnukov še dojenčka in sta me njuni mami prosili, naj pomagam paziti nanju, me je eden čudovito sprejel, drugi pa povsem zavrnil. Ta vnuk, ki je zavračal bližino z menoj, je absolutno sabotiral mojo skrb. Kljub vsemu trudu sem bil zanj vir stresa in sem le poslabševal stvari, namesto da bi jih izboljševal. Z drugim vnukom je bilo povsem nasprotno, čeprav sem bil jaz ista oseba, v isti vlogi, z istimi spretnostmi, z istimi spričevali. Ampak nič od tega ni najpomembnejše. Vse, kar je bilo pomembno za tega mojega vnuka, je bilo, da ni bil dober občutek, če sem jaz skrbel zanj. Ni bilo pomembno, da sem njegov dedek. Moja izobrazba ali usposobljenost nista pomenili ničesar. Ni bilo pomembno, da sem napisal knjigo. Ni bilo pomembno, da sem ga imel rad z vsem srcem. Izračun pod črto je bil, da ni bil dovolj navezan name, da bi sprejemal mojo skrb. Z drugimi besedami, ni mi uspelo, ker nisem uspel priti do njegovega srca. Nikoli ne moremo (ustrezno) poskrbeti za otroke, katerih src nimamo, in to vključuje na primer tudi naše najstnike. Ko niso v pravem odnosu z nami, se nam nagonsko upirajo, nam nasprotujejo, se umikajo od nas. Ne moremo jih pripraviti do tega, da bi se z nami počutili kot doma, zanje ne moremo biti vir tolažbe.
 |
| dr. Gordon Neufeld |
Razmislite o tem fenomenu: starševstvo pastorkom in pastorkam je brez dvoma najtežji poklic na svetu. Neverjetno težko je vzgajati take otroke in rejenci so, vsaj kot skupina, najbolj problematični. Kako lahko razložimo vse to? Odnos je pomemben. Starševstvo deluje, ko deluje, in ne deluje, ko ne deluje – zaradi odnosa, čisto preprosto. Starši smo že tisoče in tisoče let, ampak verjetno nikoli nismo vedeli, kaj bi počeli. Starši v preteklosti so gotovo improvizirali, toda imeli so nekaj, kar danes za nas ni več samoumevno, in to so srca njihovih otrok. Kultura preteklosti je opravljala delo navezovanja otrok na odrasle, odgovorne zanje, naši kulturi pa to ne uspeva. Bolj služi dolarju kot odnosu.
Razmislite tudi o tem: imamo tisoče in tisoče knjig o vzgoji otrok, vključno z mojo, imamo Google, več informacij kot kadar koli prej, več dostopa do informacij kot kadar koli prej, več izvedencev, ki nam govorijo, kaj naj delamo, in kljub vsemu temu starševstvo postaja težje. Razlog za to je zavajajoče preprost: izgubljamo kontekst, v katerem bi morali vzgajati otroke, zato iščemo odgovore na napačnih mestih. Sprašujemo: »Kaj naj naredim?« namesto: »Kako sem lahko odgovor na potrebe tega otroka po odnosih?« Iščemo odgovore, namesto da bi bili odgovor. Sprašujemo, kaj naj naredimo, ko gredo stvari narobe, namesto da bi spraševali, kako naj ostanemo povezani z otroki, ko se pojavijo problemi.
Če je odnos pomemben, moramo že vnaprej poskrbeti, da ga ohranimo. Če je odnos pomemben, moramo paziti, da delamo znotraj njega. Znati moramo angažirati njihov nagon po navezanosti, preden nadaljujemo s čimer koli drugim. V tej poindustrijski dobi smo začeli misliti, da je kontekst dela z otroki naša vloga, ne njihov odnos do nas. Začeli smo verjeti, da je v znanju moč, a v starševstvu in poučevanju to preprosto ne drži.
Naša moč izvira iz samo enega vira in to je njihov odnos do nas. Odnos je pomemben, ne samo zato, ker je zaradi njega lažje delati z otroki, temveč tudi zato, ker je to kontekst, v katerem se je vzgoji namenjeno odvijati. Kot je maternica prostor razvoja za nerojen plod, otrokov odnos do odraslega, ki skrbi zanj, ustvari psihološko maternico, v kateri se odvija zorenje, ko so razmere spodbudne. Ko smo odgovor na njihove potrebe po odnosih, na njihovo lakoto po tem, da bi bili z nekom, del nečesa, podobni nekomu, povabljeni in priznani, narava lahko v razvojnem procesu spodbuja odraščanje naših otrok in poskrbi, da postanejo oseba, ki stoji na lastnih nogah in se povezuje z drugimi kot ločenimi posamezniki. Najin najmlajši sin je nekoč ubesedil to dinamiko, ko je kot petletnik naznanil svoji mami: »Mami, ko me tako držiš, hočem leteti.«
Zdi se, da so podrobnosti starševstva in poučevanja zasenčile vlogo narave. Odraščanje naših otrok je delo narave, naše delo pri tem pa je zagotoviti odnosno maternico. Nihče od nas ne more ’povzročiti’ rasti sebe ali svojih otrok; lahko samo gojimo izpolnjujoče odnose in če to naredimo, lahko narava opravi svoje delo in ljudje odrastejo.
Kaj to pomeni za šolo? Za začetnike: videti je, da pozabljamo na zelo pomemben razvojni konstrukt pripravljenosti na šolo. Da bi učenje uspelo, morajo otroci v šolo prinesti radovednost o svetu, občutek dejavne vloge v lastnem življenju, sposobnost učenja iz napak, zmožnost občutkov in misli. Ti atributi niso dedni. Ne morete kriviti tašče. Ti atributi niso naučeni. Ne moremo jih poučevati. Te lastnosti so sad resničnega zorenja, ki izhaja iz izpolnjujočih odnosov. Z drugimi besedami, pripravljenost na šolo je na veliko načinov odvisna od tega, koliko resničnega zorenja se je odvilo doma.
Še nikoli nismo bili tako napredni glede učnega načrta, pedagogike in tehnologije in nikoli nismo imeli tako usposobljenih študentov ali, bolje, učiteljev, poučevanje pa vseeno postaja težje - tako se vsaj zdi tistim, ki so že dolgo v tem poklicu. Pomislite, da se otroci v prvih štirih letih življenja neformalno naučijo več kot v vsem formalnem izobraževanju in da so otroci, ki jih poučujejo doma, akademsko boljši kot tisti, ki jih poučujejo v šoli. Kako lahko to razložimo? Za to obstaja samo ena razlaga: odnos je pomemben. Ni druge razlage.
Šole ne bi imele toliko težav, če bi jim pred vrata dostavljali učljive otroke, in z ’učljivimi’ mislim pripravljene in sposobne učiti se od tistih, na katere niso navezani. Ko pa starši izgubijo kontekst, v katerem bi morali vzgajati otroke, šole ne dobijo najbolj učljivih otrok. To ne bi bil tako uničujoč udarec, če bi obstajala bogata kultura odnosov med učenci in učitelji, ki bi lahko to kompenzirala, vendar je ni. Zato imamo danes veliko neuspešnih otrok, ki padajo skozi razpoke navezanosti v šolskem sistemu.
Naj ponovim: nezreli, ne glede na to, koliko so stari, morajo biti navezani na svoje učitelje, da bi uresničili svoj učni potencial. Z drugimi besedami: učenje sledi navezanosti. Pozorno sledimo tistim, na katere smo navezani. Govorimo kot tisti, na katere smo navezani. Prevzamemo navade tistih, na katere smo navezani. Odprti smo za vpliv tistih, na katere smo navezani. In ponotranjimo vrednote tistih, na katere smo navezani. Spretnosti učitelja, njegova izobrazba ali usposabljanje, njihov pedagoški pristop ali tehnologija, ki jo uporabljajo, so razmeroma malo pomembni.
To nas ne bi smelo presenetiti, saj dokazi o moči odnosov med učenci in učitelji niso vprašljivi. To ne velja samo za predšolskega otroka, temveč tudi za učenca; to še vedno velja za srednješolca in celo za univerzitetnega študenta. Problem je v tem, da se je ta perspektiva izgubila v eksploziji podrobnosti o tem, kako poučevati, kaj poučevati, kdaj poučevati in kako za poučevanje uporabljati današnjo tehnologijo. Zato je Sokrat videl perspektivo – ker njegovega pogleda niso motile vse podrobnosti, s katerimi se moramo ukvarjati danes. Kot pravi legenda: ko so Sokrata soočili z neuspehom njegove sokratske metode za določenega učenca, je ugovarjal: »Nisem ga mogel učiti – ni me imel rad!«
Z drugimi besedami: odnos je bil najpomembnejši. To je preprosta, vendar globoka resnica: smo v nevarnosti, da bomo ob vseh podrobnostih pozabili, da moramo najprej pridobiti srca učencev, da bi dobili dostop do njihovih umov. Bi lahko to bila skrivnost mojstrskega učitelja, kot je bil Sokrat?
Mislim, da mnogi med nami to vemo, vsaj na določeni ravni. Poglejmo, na primer, svoje otroke: septembra zadržujoč dih čakamo - ne na to, da bomo ugotovili, koliko in kakšne diplome ima učitelj, ne njegovega sloga poučevanja, ne učnega načrta ali to, kakšno tehnologijo uporablja; zadržujoč dih čakamo, da bomo izvedeli samo eno stvar: ali je učitelj našemu otroku všeč in ali meni, da je on všeč učitelju. Intuitivno vemo, da je to v enačbi učenja pomembnejše kot kar koli drugega, in prav imamo.
Ironija je, da ko se učenje dogaja v šolskem kontekstu, se vsaj za nezrele dogaja v kontekstu odnosa. Ta dva konteksta sta se v naši družbi ločila in moramo ju spet združiti. Morali bomo gojiti kulturo odnosov med učitelji in učenci. Da bi lahko to naredili, se bomo morali tudi spomniti, da ni najpomembnejše, kaj delamo za učence kot učitelji, temveč, kdo smo zanje. Menim, da veliko učiteljev in staršev intuitivno ve, da je odnos odgovor, ampak ni več dovolj, da to znanje tiči na intuitivni ravni; naš svet se je spremenil, kultura ne služi več odnosom, ki jih otrok potrebuje za svoje oblikovanje. Bolj kot kadar koli potrebujemo besede. Brez besed ne moremo spremeniti politike in prakse. Brez besed nismo dovolj samozavestni, da bi plavali proti toku. Brez besed začnemo dvomiti o sebi in izgubimo pot. Upam, da je to moj prispevek – nekaj besed, ki ustrezajo današnji znanosti in hkrati naravni intuiciji.
Ko se podrobnosti umaknejo razgledu, je dobra novica o odnosu ta, da nikoli ni prepozno. Vedno lahko kaj naredimo. Vedno se začne tako, da drugim pošljemo prepričljivo povabilo v svojo bližino. Če mislimo na to, bo samodejno vplivalo na naše korake. Lahko si privoščimo malo sprostitve. Ni nam treba tako skrbeti za podrobnosti, ker v tem primeru resnica ni v podrobnostih, temveč v veliki sliki, naj se je zavedamo ali ne. Ni nam treba toliko spraševati, kaj naj naredimo, kajti najpomembnejše je, kdo smo za naše otroke.
Hvala za to priložnost, da delim z vami, kar sem videl, ko mi podrobnosti niso stale na poti.
***
Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Projekt9 - Navdih izjemnega šolstva.
