petek, 09. september 2016

KO SE ZAČNE ŠOLA



Zakaj otroci hodijo v šolo?


Ker morajo. Po zakonu je osnovno šolanje obvezno. In zakaj morajo? Ja, da se bodo kaj naučili, vendar.

Ta konvencionalni odgovor razkriva, da večina ljudi, vključno s tistimi, ki odločajo o šolski politiki, v resnici zelo malo ve o učenju.



Vir: Unsplash



Kako se otroci učijo


Otroci se v resnici začnejo učiti takoj po rojstvu, če ne že prej, in se zelo intenzivno učijo ves čas. Od rojstva naprej opazujejo svet, ga dejavno raziskujejo in povezujejo svoja spoznanja. V nekaj letih se naučijo ogromno stvari: Hoditi, teči, skakati in plezati; govoriti; piti iz kozarčka, držati žlico, barvice in druge drobne predmete; sestavljati lego kocke in sestavljanke... 


Vse to in veliko več osvojijo z vztrajnim poskušanjem, ne da bi jih morali odrasli k temu posebej spodbujati. V njih je prirojena želja po učenju. Če opazujemo dojenčka, kako drži ropotuljico ali kak drug predmet, lahko vidimo, da se vede kot znanstvenik: Predmet obrača in si ga ogleda z vseh strani, ga stresa, nese k ustom in vanj ugrizne, z njim udarja, ga vrže na tla... in zraven budno opazuje, kaj se bo zgodilo.

Otroci se v resnici učijo na ta način: s preizkušanjem. S poskusi in (veliko) napakami se prebijajo do cilja. Še noben zdrav otrok se na primer ni odločil, da hoja pač ni zanj, ker je že tolikokrat padel, zato bo raje odnehal in šel skozi življenje plazeč se. Ne, majhni otroci so pri učenju neznansko vztrajni. Napake jih ne odvrnejo od nadaljnjega poskušanja. Začasno morda že, ne pa dolgoročno. Potem ko si malo oddahnejo in se pomirijo v maminem naročju, nadaljujejo s svojo dejavnostjo.

Šolski sistem predpostavlja, da se otroci učijo preprosto tako, da poslušajo in gledajo učitelja oziroma pisno in slikovno gradivo; to pa je nekaj čisto drugega od ’znanstvenega’ načina učenja s poskusi in napakami v realnem življenjskem okolju, kar so spontano počeli do vstopa v šolo. (Razen če so veliko večino časa preživeli v zelo strukturiranem okolju vrtca in popoldanskih dejavnosti, kjer so vse aktivnosti vodili in usmerjali odrasli – v tem primeru je bila njihova težnja po spontanem učenju do neke mere zatrta že takrat.)

Če otrok pri predpisani starosti ne vstopi v šolo, se spontano učenje pri njem nadaljuje. To se je pokazalo v številnih primerih po svetu, ko so se starši odločili, da bodo šolali otroka doma – v tistih državah, kjer je to zakonsko omogočeno. Tudi v Sloveniji je, le da malo ljudi to ve in še manj izvaja, nekaj deset družin pa vendarle že orje ledino na tem področju, in vsako leto jih je več. 

Ob odgovornih in angažiranih starših, ki zagotovijo otrokom spodbudno in raznoliko okolje, učenje poteka na naraven način in se nikoli ne ustavi; vodi ga otrokova prirojena želja po učenju kot odkrivanju sveta in sebe – svojih zmožnosti, talentov in potencialov. Vsak od teh otrok slej ko prej začuti željo, da bi znal brati, pisati, računati... In ker se je za to odločil sam (torej je bil za učenje notranje motiviran), v trenutku, ko je bil za to pripravljen, je osvajanje teh veščin mnogo manj težavno kot za številne otroke v šoli, kjer sistem določa, kdaj se je treba česa (na)učiti. 

Sistem ne upošteva, da otroci ne dozorevajo vsi po enaki časovni shemi, kot ne upošteva, da so si različni v številnih pogledih. Vsi se morajo učiti iste stvari ob istem času in reševati enake teste. In pri tem sedeti kar se da pri miru ter ne preveč spraševati, ker se mudi s snovjo, zato ni časa za radovednost.


Šola ni otrokom prijazna



Ena stvar, s katero šola mnogim otrokom ubije veselje do učenja, je torej to, da učenje postavi prednje kot dolžnost (medtem, ko je učenje v lastni režiji lahko čisti užitek). Učenje, ki je po svoji naravi aktivno, ki naj bi potekalo ob gibanju in rokovanju s stvarnim svetom, bilo polno navdušenja, pustolovščin, veselja ... šola spremeni v pasivno sledenje eni osebi – učitelju. Druga stvar je, da jim tega vsiljenega učenja naloži preveč, jim zapolni z njim toliko časa, kot da v svojem življenju nimajo druge vloge kot te, da so učenci. Tretja stvar: uči jih strahu pred napakami – vse so označene z rdečo barvo(!), namesto da bi bile vse pravilne rešitve označene na primer z zeleno.

Šola razvršča otroke na boljše in slabše, jih označuje kot drugačne, nemirne, težavne ... pa tudi kot pridne, vodljive, dobro prilagojene, nadarjene... Sili jih, da se največ ukvarjajo s tem, kar jim ne gre dobro – velik poudarek je na otrokovih ’šibkih’ področjih, za vsako ceno je treba doseči minimalne standarde znanja. Za močna področja ter lastne interese zmanjkuje časa, odrine se jih na stranski tir kot popolnoma nepomembne.

Vedeti je potrebno tudi, da ideja obveznega šolanja ni nastala v dobro otrok, ampak za potrebe države. Prusija si je v prvi polovici 19. stoletja zamislila, kakšne državljane potrebuje, in ustanovila temu prilagojen sistem brezplačnega, a obveznega šolanja. Njen model so postopno prevzemale tudi druge evropske države, čez približno trideset let še Amerika. Še dandanes je model zelo podoben prvotnemu: frontalno posredovanje znanja od zgoraj navzdol, preverjanje, ocenjevanje. Nihče se ne vpraša, kaj in kako bi se otroci želeli učiti, kdaj, na kakšen način, kaj bi jih še posebej zanimalo... Vse to odloči politika, kakor da peščica uradnikov ter akademikov ve najbolje. Ampak otroci nam sporočajo svoj odgovor: velik del jih po nekaj letih ali mesecih zasovraži šolo, prej tako vneti učenci ne marajo učenja(!), pogoste so psihosomatske, vedenjske in čustvene težave.

Sistem si prizadeva na zunaj dajati vtis, kot da se trudi prilagoditi otrokom in delati v njihovo dobro; vendar samo na deklarativni ravni. V resnici otroci in mladostniki tega ne čutijo, zato so na splošno vse bolj apatični in do šole kažejo vse večji odpor.



Precenjevanje pomena formalne izobrazbe


Premnogo staršev in učiteljev še vedno pripoveduje otrokom staro zgodbico: Bodi priden v šoli, imej dobre ocene in to ti bo zagotovilo dobro življenje.

Mit seveda že zdavnaj ne drži. Služb za visoko izobražene pri nas skoraj ni več, če pa so, nikakor niso zagotovilo za dobro življenje. Znanje, ki ga otrokom vsiljujejo šole, pa prav tako ne ustreza veščinam, ki so potrebne za učinkovito delovanje na sodobnem trgu dela.

Vse to poudarjanje pomena šolskega učenja, ocen in spričeval je tragikomično spričo dejstev sveta okrog nas: Primanjkuje nam vodovodarjev, kuharjev, mizarjev in drugih praktičnih poklicev; imamo pa veliko število visoko izobraženih, brezposelnih mladih ljudi, med katerimi je nemalo tudi takih, s katerimi si potencialni delodajalec ne bi mogel zares pomagati. Mnogih med najboljšimi pa seveda ni več tukaj, ampak delajo nekje v tujini.



Kakšno je torej mesto šole v življenju otroka in njegove družine?


Kot psihologinja in kot mama treh otrok, starih nad petnajst let, se ne bi mogla bolj strinjati s predlogom družinskega terapevta Jesperja Juula, da naj šoli, ocenam in spričevalom ne dajemo prevelikega pomena; da naj do zahtev šole zavzamemo kritično distanco. Starši se moramo zavedati napak tega starega, okorelega sistema, in biti svojim otrokom v oporo. Prevzeti moramo odgovornost za otrokov celostni razvoj in resnično izobrazbo, ker sistem te naloge ne opravlja dobro.

S tem ne mislim, da bi se morali starši z otrokom doma učiti šolsko snov ali celo nadgradnjo le-te ali ga vpisati v čim več obšolskih dejavnosti. Nikakor ne. Otroka moramo podpirati v tem, da bo odkril in razvil svoje lastne potenciale. To pa ne gre tako, da od njega zahtevamo najboljše ocene ter da se do zadnje pičice pokorava zahtevam šole; kajti če vestno izpolnjuje ves čas le tiste naloge in cilje, ki mu jih določijo drugi, ne more odkriti, v čem je zares dober in kaj si želi početi v življenju – kaj je njegovo življenjsko poslanstvo.

Največ otrok, ki po končani osnovni ali srednji šoli ne vedo, na katerem področju bi nadaljevali šolanje, je med tistimi, ki so pri vseh ali skoraj vseh predmetih odlični. Ker so se tako trudili izpolniti vse zahteve, niso uspeli najti sebe.



Pričakovanja staršev


Visoka pričakovanja staršev glede šolske uspešnosti otrok so nevarna. Otroci si neznansko želijo ustreči svojim staršem. Če njihovih pričakovanj ne zmorejo doseči, je to za njih zelo hudo; če pa jih uspejo doseči, bodo plačali davek slej ko prej, ko bodo na neki točki v življenju ugotovili, da ne vedo, kdo so. Zlomiti jih utegne tudi spoznanje, da so za svoje starše vredni le zaradi svojih dosežkov, ne pa sami po sebi.

Če torej želimo podpreti otrokov celostni razvoj in resnično izobrazbo, potem mu moramo omogočiti čim bolj raznoliko preživljanje časa, ko ni v šoli, ter mu prepuščati, da sam izbira obšolske dejavnosti (ali da ne izbere nobene), skratka raziskuje svet in sebe, se preizkuša v različnih vlogah in situacijah. Če bo ob tem imel same odlične ocene, ne da bi doživljal stres ali se učil z odporom, je to v redu. Če bo imel dvojke in žarel od sreče pri igranju inštrumenta ali peki peciva ali gojenju zelenjave ali čuvanju sosedovih otrok ... je prav tako v redu ali pa še boljše. Ko otrok enkrat najde področje, na katerem je ’v svojem elementu’, potem si lahko oddahnemo, ne glede na njegova šolska spričevala.

Sistem nam sicer dopoveduje, še zlasti v večjih mestih, da je od ocen v zadnjih dveh ali treh letih osnovne šole odvisno vse otrokovo življenje. Če ocene niso dovolj visoke, ne bo sprejet na željeno srednjo šolo in vsi načrti bodo padli v vodo. Mislim, da tega ne bi smeli verjeti. Ne bi smeli žrtvovati nekaj let družinskega življenja, našega prostega časa, sinovega ali hčerinega otroštva in zdravja samo zato, da bo lahko šel na točno določeno srednjo šolo. Cilje v življenju vedno lahko dosežemo po različnih poteh. Še sploh zdaj, ko spričevala in diplome nikakor ne zagotavljajo več varne prihodnosti, ne smemo nasedati sistemu, ki nam ves čas vbija v glavo, da je prava pot in prava rešitev samo ena.



Starševska podpora


Podpirati otroka pomeni: sprejemati ga in mu biti v oporo takšnemu, kot je, ter mu zaupati. Zaupati, da bo v vsakem trenutku ravnal najbolje kot zmore (kar največkrat ne bo tako, kot si zamišljamo starši ali učitelji v svojih pričakovanjih).

Podpirati otroka ne pomeni iti se vojno s šolo ali z učitelji. Dialog z učitelji je nujen, vojna pa ne bo prinesla nikomur nič dobrega. Lahko se zgodi, da vam nikakor ne uspe vzpostaviti dialoga, ker je učitelj preveč obrambno naravnan in podobno. To ni nenavadno, saj osebne kompetence niso del rednega usposabljanja učiteljev. Imam nekaj predlogov, ki bodo morda kdaj v pomoč:

-Pogovarjajte se v troje: vaš otrok, učitelj in vi. V večini primerov ni razloga, da hodimo na govorilne ure k učiteljem brez otroka, ki je v procesu njegovega šolanja vendar glavni akter. Vsaka stran naj predstavi svoj pogled na dogajanje in svoje predloge; otrok naj pove, kaj bi mu pomagalo v dani situaciji, zaradi katere ste se sestali. Na koncu iz vsega potegnite konkretne sklepe, ki bodo za vse tri strani sprejemljivi. Če učitelj ne uspe voditi k rešitvi usmerjenega pogovora, naredite to pač vi.

-Če ne gre niti na ta način, zaprosite za prisotnost šolske svetovalne delavke, ki naj bi pripomogla, da bodo v pogovoru vse strani slišane in upoštevane. Glede na izobrazbo, ki jo prejmejo ti kadri (tudi sama sem končala enega teh študijev), ni zagotovila, da bo svetovalna delavka to zmogla, ampak poskusite lahko. Naslednja stopnja je prisotnost ravnatelja, a izid je spet odvisen od tega, kakšna oseba je ta.

-Če je šolska situacija za vašega otroka zelo slaba in se nikakor ne uspe izboljšati, razmislite tudi o prepisu na drugo šolo. Otrok se mora s takšno potezo vsekakor strinjati. Če ima v šoli dobre prijatelje, a slab odnos z učitelji, bo morda raje potrpel s slednjimi in ostal skupaj s prijatelji. Menjava šole je dobra rešitev na primer takrat, ko ste vi in otrok pretežno nezadovoljni tako glede šolske klime in odnosov kot tudi kvalitete pouka.



Domače naloge, njihova koristnost in razvoj odgovornosti


Prvi pomislek glede domačih nalog se nanaša na njihovo koristnost-smiselnost-učinkovitost. Novejše raziskave so dokaj enoznačno pokazale, da v resnici doprinesejo malo ali nič k boljšemu šolskemu znanju oziroma uspehu. Mnogo bolj so odgovorne za vsakodnevne prepire in stres v številnih družinah po vsem svetu, za otrokom ukraden čas za prosto igro in gibanje, ter za neenak položaj otrok iz različnih družin (otroci z bolj izobraženimi in finančno močnimi starši so na boljšem glede pomoči pri nalogah kot otroci iz revnejših družin). Sodobnejši tuji šolski sistemi začenjajo resno razmišljati o ukinitvi domačih nalog, ponekod so jih že ukinili ali zelo zmanjšali njihovo količino.

Najpogostejši argument zagovornikov domačih nalog je ta, da je snovi pač veliko, zato je del vaj za ponovitev in utrjevanje nujno opraviti doma. Vprašati pa bi se morali, ali je tako obsežen učni načrt smiseln in potreben. Seveda ni. Prava rešitev je skrčenje učnega načrta, ne pa podaljševanje šolskega dneva v čas, ki bi moral biti namenjen družini in sprostitvi.

Drugi pomislek je, ali domače naloge resnično služijo razvoju odgovornosti pri otrocih. Na ta način, kot to izvajajo slovenske šole, to ne more držati. Šole in tudi mnogi zunanji pedagoški strokovnjaki, na primer Marko Juhant, striktno pozivajo starše, naj nadzorujejo, ali otrok naredi domačo nalogo, oziroma da naj ga pripravijo do tega, da jo naredi, ter pregledajo, kako je narejena. To pa dejansko pomeni, da odgovornost za opravljanje nalog prevzamejo starši. V taki razdelitvi vlog, četudi otrok napiše nalogo sam, ni sam odgovoren zanjo, saj morajo starši zagotoviti, da jo bo res naredil.

Otrok je v celoti sam odgovoren za domače naloge samo, če se starši ne vtikajo, ga ne preverjajo, ampak se na nalogo sam spomni in jo naredi. Starše pokliče, če potrebuje pri nalogi pomoč. Šele to pomeni resnično prevzemanje odgovornosti in šele tako se otrok uči biti odgovoren. Če starši bedijo nad njim in ga k nalogi priganjajo, se otrok ne uči odgovornosti, ampak samo izpolnjevanja učiteljsko-starševskih zahtev.

Kako se izviti iz tega primeža? Podpiram predlog Jesperja Juula, da naj starši, ki lahko zberejo dovolj poguma za to, pisno, osebno ali po telefonu sporočijo otrokovemu razredniku, da odslej naprej ne bodo več nadzorovali svojega sina / hčere pri opravljanju domačih nalog. Te so od zdaj naprej njegova odgovornost. Če naloge ne bodo narejene, naj se učitelj o tem pogovori direktno z otrokom. Ali pa o tej svoji odločitvi obvestite samo otroka, z učiteljem pa se o tem pogovorite na naslednjih govorilnih urah.


Kaj s tem dosežete? Najmanj te tri stvari:

-Nehate biti podaljšana roka šole, kar bo skoraj zagotovo izboljšalo odnos med vami in otrokom.

-Omogočite otroku resnično prevzemanje polne odgovornosti za njegovo šolsko delo.

-Pridobite zase nekaj več prostega časa in mirnih živcev, kar dobrodejno vpliva na vaše odnose in splošno družinsko vzdušje.

Če menite, da je šolski uspeh vašega otroka vendarle usodnega pomena za njegovo življenje, da je redna in natančna izdelava domačih nalog pri tem bistvena, vaš otrok pa ni zmožen tega samostojno izvajati, potem boste seveda še naprej bdeli nad njim. Sama sem mnenja, da lahko starši svojim otrokom, ko smo skupaj, ponudimo nešteto koristnejših in zanimivejših dejavnosti kot je pisanje šolskih nalog.

Všeč mi je tudi razmišljanje neke mame: »Mojima otrokoma sem razložila, da je zame sprejemljivo, če ne naredita naloge, v primeru da snov znata in mi znata tudi utemeljiti, zakaj je ne bosta naredila. Ampak morata iti v to zavestno - vedeti, zakaj ja oziroma zakaj ne.« Mogoče vam bo v navdih.



Zaključek


To je bil hiter prelet nekaterih najbolj perečih dilem v zvezi s šolo in njenim poseganjem v življenja družin. V okviru Familylab Slovenija izvajam triurni seminar za starše na to temo, z naslovom Jaz, moj otrok in šola (trenutno ni razpisanega termina), ter enoinpolurna predavanja oziroma  starševski pogovorni večer.

 

Pričevanje udeleženke seminarja Jaz, moj otrok in šola v Murski Soboti lahko preberete TUKAJ.


Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar