ponedeljek, 27. junij 2016

DEMOKRATIČNE ŠOLE


"Da bi šolski sistem ustrezal demokraciji, bo potrebna korenita sprememba. Opustiti mora vladanje in neskončni tok nezaželenega poučevanja. Priznati je treba, da učenje pod prisilo pomeni indoktrinacijo in da samo učenje po želji in izbiri lahko imenujemo izobraževanje.

-Ronald Meighan


svobodna šola, demokratična šola
Vir: OŠ Martina Krpana: Otroška likovna razstava domišljijskih slonov, posvečena slonici Gangi


Demokratična šola je šola, kjer učencem zaupajo odgovornost za njihovo življenje in učenje ter za šolsko skupnost. Na taki šoli učenci izbirajo svoje dejavnosti in se družijo, s komer se želijo, ne le z enako starimi vrstniki. Ponujene šolske vsebine lahko učenci obiskujejo ali ne. Večina takih šol sprejema učence širokega razpona starosti - pogosto od četrtega do poznih najstniških let - in jih ne ločuje po starosti, zato se lahko učijo iz interakcij s starejšimi in z mlajšimi od sebe.

Člani osebja na demokratični šoli so tam zato, da pomagajo, ne zato, da bi usmerjali. Odrasli člani šolske skupnosti vanjo prinašajo svoje izkušnje, modrost ter dolgotrajno zavezanost šoli in njenim učencem. Zaposleni poučujejo v širšem pomenu besede, a se ne imenujejo učitelji, ker priznavajo, da se učenci vsaj toliko naučijo drug od drugega – ko se skupaj igrajo, raziskujejo, se družijo in delajo – kot od odraslih. 


Vodenje šole je demokratično; večinoma na tedenskih šolskih sestankih, na katerih ima vsak učenec in član osebja po en glas. Na sestankih se večinoma določa vsa pravila vedenja v šoli in določi postopke za njihovo uveljavljanje, praviloma s poroto, ki jo sestavljajo člani vseh starosti. 

Na kratko, demokratična šola je demokratično vodeno okolje za učenje z lastnim usmerjanjem, kjer učenci uživajo prednosti bivanja v skupnosti otrok in odraslih različnih starosti, s katerimi in od katerih se učijo.



Izobraževalna učinkovitost demokratičnih šol


Demokratične šole ne testirajo učencev, ker verjamejo, da je izobraževanje vsake osebe enkratno in osebno ter da testiranje ovira lastno motivacijo in usmerjanje. Učenci, ki se hočejo prijaviti na visoko šolo ali univerzo z omejitvami vpisa, se s tem namenom učijo za enega od državnih izpitov (npr. SAT ali ACT) in ga opravijo kot del prijavnega procesa; raziskave maturantov kažejo, da s tem nimajo posebnih težav.

Najboljši dokazi za izobraževalno učinkovitost demokratičnih šol so pričevanja njihovih maturantov in sistematične raziskave maturantov pozneje. O maturantih šole Sudbury Valley, ki je največja demokratična šola v ZDA (in ena najstarejših), so izvedli tri zelo temeljite raziskave.

Kot celota te raziskave kažejo, da so bili maturanti šole zelo uspešni v višjem izobraževanju (tisti, ki so izbrali to pot) in karierah. Usmerili so se na različna poklicna področja, poročajo pa, da se počutijo v prednosti zaradi občutka osebne odgovornosti, samonadzora, nenehne strasti do učenja in demokratičnih vrednot, ki so jih pridobili na šoli Sudbury Valley.

Več o tem lahko najdete v zbirki štirinajstih kratkih posnetkov na Youtube z naslovom Življenje bivših učencev (Sudbury Valley School - The Lives of Alumni), ki temelji na govorih bivših učencev s praznovanja štiridesete obletnice šole leta 2008.

Nekaj drugih raziskav je dokumentiralo povezavo med priložnostjo za demokratično udeležbo učencev v šoli in njihovimi stališči do sebe in do učenja. Ena od teh, znana kot Hannam Report (izvedel jo je bivši šolski inšpektor Derry Hannam), ki temelji na pregledu dvanajstih šol Združenega kraljestva, pravi, da sodelovanje učencev v upravljanju šole pozitivno vpliva na samopodobo, pridobivanje moči in motivacijo za učenje

Drugo pomembno raziskavo so izvedli v Izraelu in kaže, da se upad zanimanja za naravoslovje oziroma odpor do njega, ki je značilen za konvencionalne šole, v demokratičnih šolah ne pojavlja. 

Po vsem svetu je več sto demokratičnih šol.



Šola Sudbury Valley


Šola Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu je ena od najstarejših in najbolje dokumentiranih demokratičnih šol na svetu. Neprekinjeno deluje že od leta 1968 in veliko drugih demokratičnih šol po svetu je zasnovanih po njenem zgledu.

Ta sistem s skoraj petdesetletno tradicijo, ki ga zdaj uporabljajo v nekaj več kot dvajsetih šolah v ZDA, optimizira otroške sposobnosti za samostojno učenje, s tem ko jim ponuja:

-Neomejene možnosti za igro in raziskovanje, s čimer jim omogoča, da sledijo lastnim interesom;

-Dostop do različnih skrbnih in razgledanih odraslih, ki so pomočniki in ne sodniki oziroma ocenjevalci;

-Svobodno mešanje otrok in najstnikov, kar oblikuje veliko primernejše okolje za učenje kot zgolj druženje otrok iste starosti;

-Sodelovanje v stabilni, moralni in demokratični skupnosti, v kateri pridobijo občutek odgovornosti za druge, ne le zase.


Šola Sudbury Valley je bila desetletja najbolje varovana skrivnost v ameriškem izobraževanju.

Večina študentov pedagogike ni nikoli slišala zanjo. (Podobno velja tudi pri nas.) Univerzitetni profesorji jo ignorirajo, pa ne iz hudobije, ampak ker je preprosto ne morejo vključiti v svoj okvir razmišljanja o izobraževanju.

Model Sudbury Valley ni varianta standardne šole, ni napredna verzija tradicionalne šole. Ni montessori ali Deweyeva ali Piagetovska konstruktivistična šola. Je nekaj popolnoma drugačnega. Da bi jo razumeli, moramo preiti na popolnoma drugačno miselno naravnanost od te, ki prevladuje v trenutnem svetu izobraževanja. Začnimo z mislijo: Odrasli ne nadzorujejo ali vodijo izobraževanja otrok; otroci se izobražujejo sami.




Šola Summerhill


Splošno o Summerhillu

Summerhill je demokratična šola z internatom v Angliji, ki jo je ustanovil A. S. Neill leta 1921. Služila je kot navdih za večino demokratičnih šol, ki so nastale po njej.

Šola je postala slavna predvsem zaradi svobode in avtonomije otrok. Mnogi ji priznavajo status najnaprednejše šole na svetu. Za Neilla je bila to nekakšna terapevtska šola za normalno razvijajoče se otroke. Njen cilj je bil izkoristiti otroštvo in čas pubertete za grajenje čustvene trdnosti celovitosti. Po Neillovem mnenju naj bi bili otroci sami motivirani za šolsko učenje le, če je ta celovitost dosežena.

Ključ do tovrstnega razvoja je v tem, da se otrokom podari možnost svobodne igre v atmosferi ljubezni in odobravanja. Poudarek je na svobodi, ne zgolj na pravicah – otroci se namreč lahko igrajo, kolikor se želijo, a le dokler ne motijo koga drugega. Igrajo se lahko torej dneve, tedne ali pa celo leta, kolikor tega pač potrebujejo. Prav tako se lahko svobodno odločajo, ali bodo šli k pouku ali ne, kaj bodo oblekli, ali bodo pospravili sobe ali ne, kaj bodo počeli čez dan in podobno, v vsem tem pa se odraža tudi svoboda značajskega oblikovanja.

V Summerhillu delajo v skladu z otrokovo naravo in ne proti njej. Otrok ne priganjajo k učenju in učitelj jim šele na njihovo zahtevo pomaga in pokaže pot za zadovoljitev njihovih želja in potreb. Bistveno načelo Summerhilla je, da otroku ničesar ne vsiljujejo, tudi če bi bilo to za "njegovo dobro". Vzgojitelj naj ne bi ničesar hotel za otroka in namesto njega. Tako gredo učenci k pouku skoraj vedno željni znanja. Glavna ideja Summerhilla je pravzaprav ta, da mora šola ustrezati otroku in ne otrok šoli.

Glede na različne opravljene analize je bil družbeni uspeh nekdanjih učencev Summerhilla povprečen. Ta šola ni vzgajala genijev, vendar so nekdanji učenci lahko našli sebi ustrezno poklicno dejavnost. Adut vseh učencev Summerhilla je trdno psihično ravnotežje, zaradi katerega so zmožni uživati v življenju, kar je tudi bistvo tovrstnega vzgojnega sistema.



Koncept Summerhilla

Otroci v Summerhillu so stari od 5 do 17 let in prihajajo tudi iz tujih držav, denimo Nizozemske, Nemčije, ZDA, Skandinavskih držav in drugih. Ponavadi je tam naenkrat okoli 25 dečkov in 20 deklet, ki so razporejeni v tri starostne skupine - najmlajši, srednji in najstarejši. Po teh skupinah so tudi razvrščeni v internatska bivališča, ki jih osebje ne pregleduje.

Summerhill je začel delovati kot nekakšna eksperimentalna šola, sedaj lahko govorimo o demonstracijski šoli, saj prikazuje, da je svoboda mogoča.

Otroci v tej šoli sami sprejemajo in spreminjajo pravila in sicer na zborovanju po sobotni večerji. Na te občne zbore, ki seveda niso obvezni, lahko pride kdorkoli in po želji odda svoj glas. Skupnost vsak teden izbere novega vodjo, ki vodi naslednji sestanek. Vodja sestavi dnevni red, poziva sodelujoče, pošilja ven tiste, ki motijo dogajanje, izbira govorce med tistimi, ki dvignejo roko, z glasovanjem pripelje vsako zadevo do konca, vendar pa sam nima pravice do glasovanja. Osebne probleme pa učenci razrešujejo ob petkih ob 14. uri na takoimenovanem sodišču. Poleg sodišč in občnih zborov je možno sklicati tudi posebne sestanke, pod pogojem, da tajnico in vodjo prepričaš o nujnosti svojega problema.

V nekaterih državah moraš biti polnoleten, da lahko izraziš svoje mnenje, medtem ko v Summerhillu lahko to storijo prav vsi, ne glede na njihovo starost. Pri tej posebni metodi dela je vzgojna vrednost izjemnega pomena. Učenci se s samostojnim postavljanjem pravil za življenje v šoli naučijo priznavati zakone ter živeti in delovati po tistih zakonih, ki jih sprejmejo sami.



Neillova filozofija



Neill ni med otroki nikoli veljal za avtoriteto, ki se je je potrebno bati, temveč jim je bil enakopraven. Zavzemal se je, da v Summerhillu veljajo za vse enaka pravila – tako za otroke kot za delavce šole. Odrasli tukaj niso nekakšen vzor kreposti, ampak ljudje kot vsi ostali. Vsakega otroka obravnavajo kot samosvojo celoto in se tako poskušajo čim bolj oddaljiti od nekakšne čredne psihologije. S tem odpravljajo strah učencev pred učitelji in tudi strah pred samim življenjem.

Neill je dajal otrokom zgled s strogostjo in močjo svoje lastne osebnosti. Trdno je verjel, da otroka ni potrebno učiti morale, razlikovanja med dobrim in zlim, saj se bo sam naučil, kako naj ju ločuje. Odklanjal je vsiljeno usmerjanje otrokovih želja in s tem njegovih dejavnosti. Pri tem stališču je vztrajal do konca, četudi se učenec v teh letih ni posvetil nobenemu opravilu. Menil je, da gre tu za otrokovo lastno področje, kamor se nihče ne sme vmešavati, otroku pa je potrebno glede tega prepustiti vso odgovornost.

V Summerhillu, ki naj bi med drugim veljala tudi za najsrečnejšo šolo na svetu, otroke vzgajajo v sreči in jih zdravijo nesreče. Trdijo, da je problematičen otrok nesrečen otrok, ki je v vojni tako s samim seboj, kot tudi z ostalim svetom. Problematičen pa otrok postane zaradi napačne vzgoje doma in v šoli – torej so za problematičnost krivi pomembni odrasli v otrokovem življenju. In prav zato, ker v Summerhillu postavljajo srečo na prvo mesto, se mnogokrat izognejo nezdravim pojavom, nesoglasjem in pretepom.

V družbi velja prepričanje, da se mora vsak otrok učiti matematike, geografije, zgodovine, nekaj naravoslovja, malo umetnosti in vsekakor nekaj književnosti. Neill pa je vedno govoril, kako je že skrajni čas spoznati, da povprečen otrok ni kaj prida zainteresiran za kateregakoli izmed teh področij. Od vseh teh hitro pozabljivih predmetov, ki so več ali manj izguba časa in energije, je veliko pomembnejša zabava. Knjige bi morale biti najmanj pomembno orodje v šoli. Starši sicer le počasi sprejemajo dejstvo, kako nepomembno je področje učenja v šoli, v Summerhillu pa se kljub temu trdno držijo prepričanja, da se tako odrasli kot otroci učijo le tisto, kar si sami želijo.

Zagotavljanje občutka sreče pri otrocih bi moralo biti glavno načelo vseh izobraževalnih sistemov. Prav tako bi morali uspešnost šole ocenjevati na podlagi zadovoljstva otrok in ne na podlagi akademskih dosežkov. Na Neillovo žalost pa še vedno vse preveč staršev misli, da je otrok rojen v grehu in nima pravice do veselja in sreče, temveč le do usmiljenja, ko stori neko neprimerno dejanje oziroma greh. Ne zavedajo se, da noben človek ne more biti omejen in srečen hkrati.

Preverjanj znanj se v Summerhillu ne poslužujejo, morda le včasih kakšnega, pa še to zgolj za zabavo. Neill je namreč menil, da je za otroka življenje v skupnosti, kot je njihova, pomembnejša od vseh učbenikov na svetu.


Dan v Summerhillu


Dan v Summerhillu se začne ob 8.15 uri z zajtrkom, ki traja dobre pol ure. Tukajšnji otroci pojedo veliko sveže nekuhane zelenjave. Ponavadi imajo za vsak obrok na jedilniku vsaj dve glavni jedi, tako da lahko sami izbirajo, kaj bodo jedli. Kuharji si prizadevajo za uravnoteženost in se izogibajo pripravi hrane, ki vsebuje veliko škroba. Pazijo tudi pri kruhu – vedno je na voljo le takšen, ki vsebuje neoluščena pšenična semena. Neill je večkrat poudaril, da je zdravje, ki ga uživajo v Summerhillu, povezano s svobodo, svežim zrakom in seveda dobro hrano.

Do 9.30, ko se pričnejo učne ure, naj bi bile pospravljene postelje, vendar tega nihče ne preverja. Pouk je predviden do 13. ure za starejše in do 12.30 ure za tiste malo mlajše. Urnik predavanj sicer obstaja, a velja le za učitelje. Učenci lahko hodijo k uram po lastni želji. S tem pravilom Neill ne želi spraviti učenja na slab glas, vendar resnično verjame, da bi moralo priti učenje šele po igri. Sicer meni, da je učenje pomembno, vendar ne za vsakogar enako.


Inšpekcija

Summerhill je prvi inšpekcijski pregled doletel leta 1939. Vsi inšpektorji razen enega so svoje ocene podali na podlagi učnih ur in učenja. Zapisali so, da dajejo tej internatski šoli leto dni časa, da izboljša program in popravi svoje delovanje, če se želi uvrstiti na seznam registriranih šol. Neill jim je odvrnil, da ve, da je njihov glavni cilj učenje, vendar vseeno vztraja pri svojem načelu, ki v ospredje postavlja življenje.


Osebje Summerhilla inšpektorje še danes doživlja kot nekakšne policiste, ki se nikoli ne smejejo, so preresni, nedostopni in delujejo togo. Oni pa vidijo Summerhill kot neurejeno šolo, saj so povsod ostanki papirja, smeti ležijo naokrog, pohištvo je skromno... Neill pravi, da so otroci in šola takšni zato, ker večino časa delajo nekaj pomembnejšega. (Šment, enako trdim za naše stanovanje! - op. a.)



Šola Kapriole


Kapriole je demokratična šola s koncesijo v Freiburgu na jugu Nemčije, ob meji s Švico in Francijo, stara četrt stoletja. Preden jo je država sprejela, je šest ali sedem let delovala ilegalno. Zadnja leta je njen - sicer neformalni – ravnatelj Niklas Gidion, ki obenem tudi poučuje in zraven skrbi za promocijo šole s predavanjem To je moja glava! Jaz odločam, kaj gre vanjo! 

"Šolo obiskuje 150 otrok, starih od 6 do 18 let. Na šoli je 22 učiteljev, ki so zaposleni za polovični delovni čas, za 60 ali za 80 odstotkov delovnega časa," je povedal Gidion, ko je leta 2014 gostoval v Ljubljani.

Je šola, na kateri imajo učenci ves čas popolno svobodo, da sami razporejajo, kako bodo preživeli svoj dan. Učenci so ekstremno aktivni, zelo zaposleni, vsi nekaj počnejo.

Učenci in učitelji so enakovredni pri odločitvah o vodenju šole, porabi denarja in tudi zaposlovanju / odpuščanju učiteljev. Skupnih sestankov se lahko udeležijo prav vsi, če želijo, diskutirajo lahko tudi šestletniki, ob glasovanju pa vsak učenec prispeva en glas - to pomeni 22 glasov učiteljev in 150 glasov učencev. Sestanki, ki jih vodijo učenci, trajajo kakšno uro, uro in pol, udeležba pa ni obvezna. Ponavadi jih prihaja približno tretjina; za udeležbo se odločajo glede na to, koliko jih zanimajo teme, ki so na dnevnem redu, tega pa prav tako določijo učenci.

V Nemčiji je približno sto takšnih šol. Niso vse tako radikalne kot Kapriole, nekaj pa jih je precej podobnih. S svojimi načeli in pristopom podpirajo otroke, da zrastejo v zelo neodvisne, odgovorne odrasle osebe, ki so lahko zelo zdrav del naše družbe. Dobivajo povratne informacije, da so njihovi učenci prijetni ljudje in je z njimi veselje delati. Družba bi to morala upoštevati in težiti k temu, da omogoči več takšnih šol.

Kako se otroci v šoli Kapriole učijo?

Na različne načine. Večino časa se učijo neformalno. Raziskave kažejo, da se ljudje na splošno 70 odstotkov stvari naučimo na neformalne načine, in ne na različnih delavnicah, z branjem ali ponavljanjem. Učenci Kapriole so zelo odprti, večino časa se igrajo in tako naučijo ogromno stvari, tudi s komunikacijo, medtem ko sedijo na zofi s prijatelji. V vsem skupaj ni prav nič rigidnega.

Kako poteka organizacija učenja

Na urniku je več kot 30 dejavnosti, od umetniških delavnic do športnih tečajev, med njimi so tudi tradicionalni predmeti, kot so nemščina, angleščina, matematika... Večina aktivnosti poteka na individualni osnovi, učenci se učijo in počnejo stvari skupaj s prijatelji, v skupinah, za kar ne potrebujejo nobenih ukazov. 

"Ni zdravega otroka, ki ne bi hotel znati pisati, brati in računati ter napredovati v vseh pogledih", pravi Gidion. 

Vse regularne aktivnosti, ki potekajo vsak teden, so izobešene na oglasni deski. Ponudbo učnih vsebin in aktivnosti pripravijo učenci, torej so na seznamu samo stvari, ki jih učenci želijo delati.

Če recimo učenec ve, da je danes na programu angleščina, kar ponavadi rad dela, potem prvo uro in pol to tudi dela, pozneje se gre mogoče igrat, nato gre v šolski park. Vse je povsem odprto, nič ni obvezno, na otroke se nikoli ne obračajo s sporočili kot "To moraš delati bolje."

In zakaj ne? Ker menijo, da je najučinkovitejši način učenja tisti, ko se učimo stvari, ki nas zares zanimajo in se jih 
ta trenutek zares želimo učiti, ker smo takrat stoodstotno pri stvari in povsem odprti. Kar poskusite ustaviti majhnega otroka, dojenčka, ki poskuša hoditi. Tega ne morete, toliko energije in zagona je v njem. Učenje je del človeške narave.

Kako pa družba gleda na šolo Kapriole in njihova načela?

Večina staršev se še vedno boji, da njihov otrok ne bo deležen ustreznega znanja,če se ne bo šolal na tradicionalni šoli po uveljavljenem modelu. Še vedno prevladuje prepričanje, da mora biti otrok v strahu in pod pritiskom, da se česa nauči. Tudi znanci in sorodniki sprašujejo: "Ste nori, svoje otroke ste dali v šolo, kjer se ničesar ne učijo ali vsaj ne dovolj. Vaši otroci se ne bodo ničesar naučili, ostali bodo nezaposleni, nesrečni ..."

Najbrž tako razmišljajo zaradi naše šolske zgodovine ali ker družba in kultura učita, da se je možno in potrebno učiti le na težek način, z mnogo ponavljanja. Družbena kultura nam sporoča, da učenje ni nekaj, kar bi delali z veseljem. 

Kaj se dogaja z otroki, ko zapustijo šolo Kapriole? Imajo kakšne težave, ko se soočijo s svetom, ki je nastrojen drugače, kot so navajeni?

Kar zadeva znanje, učenci na koncu desetega razreda, lahko pa tudi prej, opravijo nacionalne preizkuse, na katerih dosegajo celo nekoliko boljše rezultate od svojih vrstnikov. Ko pridejo v tradicionalno šolo, imajo ponavadi v začetku težave s tamkajšnjim načinom komuniciranja in so zafrustrirani. Sprašujejo se, zakaj se to dogaja; zdi se jim, da ne bi bilo treba, da je tako. Potrebujejo morda pol leta, da se prilagodijo. Sicer pa te šole poročajo, da so bivši učenci Kapriole dobri študentje, ker so odprti, veliko sprašujejo, ogromno participirajo, razpravljajo, delijo svoja razmišljanja, so zelo tolerantni...

Nekateri gredo na univerzo, nekateri si poiščejo službo, nekateri pa gredo potovat za leto ali dve, kar je prav tako zelo velika priložnost za učenje, najbrž sploh najboljša. Gidion jim vedno priporoča potovanja in podpre tiste, ki želijo potovati, saj ima tudi sam nekatere od boljših učnih izkušenj prav s potovanj.

Kakšnega profila so starši učencev na šoli Kapriole?


Različno. Niso bogataši, le nekaj otrok prihaja iz premožnejših družin. Precej je izobraženih staršev. Nekaj je tudi otrok, ki so sprva obiskovali tradicionalne šole, kjer pa so imeli težave in bili zelo nesrečni, kar je starše motiviralo, da so poiskali alternative.

Kako se šola financira?

Niklas Gidion, 2014: Šola trenutno dobiva 65 % denarja , ki ga dobivajo državne šole, kar je za plače in najemnino. Plače učiteljev so precej nižje, kot so plače na državnih šolah. Staršem zaračunavajo tudi nekaj šolnine. Imajo zelo solidaren sistem, saj ne gre za premožne družine, zato vsi ne plačujejo enake vsote. Pred začetkom novega šolskega leta na tajnem glasovanju vsaka družina pove, koliko bi zmogla plačevati. Starši plačujejo od 50 do 350 evrov na mesec. Na takšen način omogočijo šolanje tudi otrokom iz slabše situiranih družin.

So na šoli tudi otroci s posebnimi potrebami?

Imajo tudi učence s pomanjkljivo koncentracijo, disleksijo in podobnimi težavami. Nekateri imajo v 'prtljagi' psihosocialne težave, zaradi katerih so se v šoli s tradicionalnim sistemom težko zbrali. Potem pridejo v šolo Kapriole, kjer je okolje zelo odprto in svobodno, lahko se grejo igrat in preko te svobode počasi pridobivajo zaupanje in zadihajo, saj vsi želijo biti del družbe, kulture.

Sodelovanje z drugimi šolami

Povezujejo se z evropskimi šolami, ki delajo na podoben način. Leta 2008 so vzpostavili evropsko demokratično izobraževalno skupnost EUDEC, ki povezuje štirideset šol. Imajo skupne konference, izmenjujejo si informacije, študente...

Šola tudi precej sodeluje z drugimi demokratičnimi šolami v Nemčiji, pa tudi s tradicionalnimi šolami v mestu, saj njihovi učenci delajo tam izpite. S kolegi iz teh šol so v prijateljskih odnosih, tudi oni pridejo k njim pogledat in jim je več ali manj zanimivo. Običajno pa sodelovanje s tradicionalnimi šolami ostaja na ravni, da preizkušajo znanje učencev Kapriole. Za zdaj se skupne aktivnosti še ne dogajajo v tako velikem številu, kot bi se lahko, je povedal Gidion.



Druge demokratične šole


Šola Fairheaven v Marylandu, Washington D. C je ena od šol po modelu Sudbury Valley.

-Šola F. vdihne otrokom življenje in jim dovoli, da so slišani. -Da bi uspel, moraš resnično verjeti v to, kar počneš. -Ta šola je nekakšno vadbišče za naslednjo generacijo mislecev in ustvarjalcev... To je nekaj misli, zapisanih na spletni strani šole. Stran je zelo bogata z vsebinami in vam jo priporočam, če vas zanima področje demokratičnih šol. Podobno velja za spletno stran IDEA- Institute for Democratic Education in America.



Demokratična šola, svobodna šola
vir:www.duocom-mm.hr




Kakšen je slon?


Poleg tu predstavljenih uspešnih seveda obstajajo tudi propadli poskusi demokratičnih šol. En od takšnih poskusov je bila šola Teddy McArdle, ustanovljena leta 2012 v New Jerseyju, ki je delovala samo eno leto. Dogajanje je prikazano v znamenitem observacijskem dokumentarcu Approaching the Elephant, ki so ga pred časom predvajali tudi v Sloveniji.

Tistim, ki svobodnim šolam niso naklonjeni, je bila ta zgodba dobrodošel dokaz, da takšna šola lahko pomeni samo kaos in propad. Mislim, da v resnici ta film predvsem pokaže, da je katerikoli koncept lahko uporabljen na bolj ali manj pravilen ali pa na napačen način, od tega pa je odvisen njegov uspeh.

Film je narejen tako, da ne podaja sodb o tem alternativnem načinu šolanja, ampak pušča gledalcem, da si svoje mnenje ustvarijo sami - "kot poziv k ponovnemu razmisleku o izobraževalnih standardih, ki jih imamo za samoumevne," kot se je izrazil nekdo.

"Film ne sodi o tem, ali je takšen način šolanja dober ali slab, učinkovit ali neučinkovit. Prikaže tako nekaj pozitivnih primerov spodbujanja k samostojnemu mišljenju in učenja nujnosti empatičnega vrednotenja dejanj drugih, razkrije pa tudi hudo problematična mesta institucije brez vnaprej določene strukture. Vsekakor ponuja provokativno izhodišče za debato o različnih vzgojnih in izobraževalnih stilih."

- Špela Barlič, Pogledi

Nekaj zanimivih besednih zvez, ki se pojavljajo v filmskih kritikah: "študija načina, kako karizmatični tepci izrabljajo manevrski prostor sebi v prid"; "...močnejše osebnosti pribrbotajo na površino..." daje misliti, da je v tej šoli primanjkovalo primernega vodstva odraslih oseb preko njihove naravne avtoritete in osebne karizme. Koncept demokratičnih šol zavrača nadzor, vsiljevanje in pozicijo moči, ni pa proti vsakršnemu poseganju odraslih – pač le-to ne sme biti s pozicije moči in arbitrarne avtoritete. Sicer me pa 'karizmatični tepci, ki izrabljajo manevrski prostor sebi v prid' močno spominja na vzdušje v slovenski javni šoli, kjer sicer struktura formalno je vnaprej določena, a se to v praksi neustrezno izvaja oziroma ne izvaja.




Zaključek


Pobuda za nastanek demokratične šole je v Sloveniji že bila, delovala je v letih 2014 in 2015, nato pa zamrla. Morda se ta trenutek poraja nova - vsekakor je nekaj ljudi, ki si želi takšno šolo za svoje otroke; koliko je tudi volje za delovanje, pa se bo še pokazalo. Prvotna pobuda je menda razpadla prav na tej točki. Kot so mi povedali, je za začetek potrebna sprememba naše šolske zakonodaje, saj v okvirih sedanje demokratična šola ni možna.


Demokratične šole so ena izmed oblik samovodenega učenja (self-directed learning). Med slednje spadajo še šolanje na domu, unschooling in učna središča. Vse te oblike - kakor tudi napredno pedagogiko - sem predstavila v knjigi:
Šola, kam greš? Kritika šolskega sistema in predstavitev alternativ.

Več o knjigi najdete TUKAJ.

Knjiga Marjane Škalič


torek, 21. junij 2016

Peter Gray: OTROCI SE IZOBRAŽUJEJO SAMI



Učenje brez prisile
Vir: Unsplash



 

Narava je otroke ustvarila za samostojno izobraževanje


Kot odrasli imamo določene dolžnosti do svojih otrok in otrok sveta.

-Odgovorni smo za oblikovanje varnih, zdravih, spoštljivih okolij, v katerih se otroci lahko razvijajo. 

-Odgovorni smo za zagotavljanje primerne hrane, svežega zraka, nestrupenih prostorov za igro in veliko priložnosti za svobodno druženje z drugimi ljudmi v celotnem starostnem razponu. 
-Odgovorni smo za to, da jim dajemo zgled človeške prijaznosti.

Za nekaj pa nam ni treba skrbeti, in to je, kako izobraževati otroke.

Ni nam treba skrbeti za učne načrte, pouk, motiviranje otrok za učenje, testiranje in vse drugo, kar spada pod rubriko pedagogika. Porabimo raje to energijo za oblikovanje primernih okolij, v katerih se lahko otroci igrajo. Izobrazba otrok je njihova stvar, ne naša. Samo oni lahko to naredijo. Ustvarjeni so za to. Naša naloga glede izobraževanja je samo, da se umaknemo in pustimo, da se zgodi. Bolj, ko ga poskušamo nadzorovati, bolj ga motimo.

Ko rečem, da je izobraževanje odgovornost otrok in da so po naravi oblikovani za prevzemanje te odgovornosti, ne pričakujem, da boste temu preprosto verjeli. Živimo v svetu, v katerem ta trditev ni več očitna resnica, kot je bila nekoč. Živimo v svetu, v katerem skoraj vse otroke in mladostnike pošiljamo v šolo z začetkom pri vedno nižjih starostih in s koncem pri vedno višjih, in v katerem ima šola določen standardni pomen. Izobrazbo merimo z rezultati testov in uspehom pri napredovanju skozi šolski sistem, s stopnje na stopnjo. Torej je naravno, da skoraj samodejno razmišljamo o izobraževanju kot nečem, kar delajo v šoli strokovnjaki, usposobljeni v umetnosti in znanosti pedagogike, ki vedo, kako voditi otroke skozi korake, ki bodo spremenili njihov surovi potencial v izobražen izdelek.

Torej imam nalogo predložiti dokaze, ki podpirajo mojo trditev. Najbolj neposredni dokazi prihajajo iz okolij, kjer lahko vidimo otroke, ko se učijo sami, brez vsega tega, čemur pravimo šolanje. V nadaljevanju bom predstavil tri takšna okolja.


1. Predšolsko obdobje


Ogromen del izobraževanja otrok se zgodi, preden začnejo hoditi v šolo. Najočitnejši dokaz sposobnosti otrok za samostojno izobraževanje izvira iz opazovanja otrok v prvih štirih ali petih letih življenja, preden jih kdor koli poskuša česa sistematično naučiti. 


Pomislite, česa vsega se naučijo v tem obdobju: hoditi, teči, skakati, plezati. Spoznajo fizične lastnosti predmetov, ki so jim dostopni, in kako ravnati z njimi. Naučijo se svojega maternega jezika, kar je gotovo ena od najkompleksnejših umskih nalog, ki jih katero koli človeško bitje kadar koli obvlada. Naučijo se osnovne psihologije drugih ljudi – kako razveseliti druge, kako jih razjeziti, kako dobiti, kar potrebujejo ali želijo od njih.

Vsega tega se ne naučijo pri učnih urah, ki jih vodi nekdo drug, temveč v svobodni igri, s svojo nenasitno radovednostjo in naravno pozornostjo na vedenje drugih ljudi. Ne le, da jih vsega tega ni treba načrtno učiti - učenja vsega tega in še več jim ne moremo preprečiti, razen če bi jih same zaklenili v majhne, temne prostore.


2. Lovsko-nabiralske kulture

Otroci v lovsko-nabiralskih kulturah postanejo uspešni odrasli brez vsega, kar spominja na formalno šolanje. 


Skozi večino človeškega obstoja smo živeli v razmeroma majhnih nomadskih nabiralskih hordah. Naša osnovna človeška narava – vključno z našo igrivostjo, radovednostjo in vsemi drugimi biološkimi prilagoditvami na učenje – se je razvila v kontekstu tega načina življenja. 

Nekaterim skupinam lovcev in nabiralcev je uspelo z nedotaknjenimi kulturami preživeti do danes. Antropologi, ki so v 20. stoletju preučevali take skupine – v Afriki, Aziji, na Novi Zelandiji, v Južni Ameriki in drugod – so odkrili znatno podobnost v njihovih stališčih do otrok. V vseh teh kulturah se lahko otroci in mladostniki igrajo in sledijo svojim zanimanjem, brez vmešavanja odraslih, vsak dan od zore do mraka.

Prepričanje teh ljudi, ki izvira iz tisočletij izkušenj, pravi, da se mladi ljudje sami učijo z igro in raziskovanjem in potem, ko so pripravljeni, začnejo naravno uporabljati naučeno za namene, ki koristijo skupnosti kot celoti. Lovsko-nabiralski otroci z lastnim trudom pridobijo ogromno spretnosti in znanja, ki jih potrebujejo, da postanejo uspešni odrasli v svoji kulturi.


3. Netipične šole

Otroci v nekaterih "nešolskih šolah" v naši kulturi postanejo uspešni odrasli brez česarkoli podobnega konvencionalnemu šolanju.

Veliko let sem bil opazovalec otrok in mladostnikov v šoli Sudbury Valley v Framinghamu v Massachusettsu. Pred skoraj petdesetimi leti so jo ustanovili ljudje, katerih prepričanja o izobraževanju so zelo podobna prepričanjem lovcev in nabiralcev. Šola je namenjena mladim od četrtega leta do konca srednješolske starosti in sploh ni podobna tipični šoli.

Je demokratično okolje, v katerem imajo otroci dejansko enako moč kot odrasli in v katerem se učenci učijo samo z lastnimi dejavnostmi, ki jih usmerjajo sami. Predstavlja varno okolje, v katerem se lahko mladi ljudje igrajo, raziskujejo, prevzemajo odgovornost in se svobodno družijo z ostalimi vseh starosti. Ni testov, zlatih zvezdic ali drugih nagrad, pozitivnih ali negativnih ocen, obveznih vsebin ali nalog, prisile ali vabljenja otrok k učenju, niti pričakovanja, da je osebje odgovorno za učenje otrok.

Do zdaj se je na stotine mladih ljudi samih izobrazilo v tem okolju. In ne, ne postanejo lovci in nabiralci. Postanejo obrtniki, umetniki, kuharji, zdravniki, inženirji, podjetniki, pravniki, glasbeniki, znanstveniki, socialni delavci, oblikovalci programske opreme... Najdemo jih v raznovrstnih karierah, ki so cenjene v naši kulturi.



Opazovanje majhnih otrok pri učenju lahko sproži revolucijo v naših pogledih na izobraževanje



To, da učenje malčkov poteka naravno, ne pomeni, da poteka brez truda. Dojenčki in majhni otroci v učenje vložijo neverjetne količine energije. Njihove sposobnosti za vzdrževanje pozornosti, telesni in duševni napor ter premagovanje frustracij in ovir so izredne. 


Ko bo naslednjič v vašem vidnem polju otrok, mlajši od približno pet let, ga nekaj časa opazujte. Poskusite si predstavljati, kaj se v vsakem trenutku otrokovih stikov s svetom dogaja v njegovi glavi. Če si privoščite to razkošje, vas čaka priboljšek. Izkušnja vas lahko pripravi do razmišljanja o izobraževanju v povsem novi luči – luči, ki sije iz otroka namesto nanj. 


Svobodno učenje, demokratične šole
Vir: Družinski arhiv

 
Kaj so razvojni psihologi odkrili o učenju majhnih otrok:
 

 -Telesna vzgoja:

Vsako človeško bitje, ki pride na svet, vloži neznanski trud v učenje hoje. Raziskovalci so ugotovili, da malčki na vrhuncu učenja hoje v povprečju hodijo šest ur na dan in v tem času naredijo 9.000 korakov ter prepotujejo razdaljo 29 nogometnih igrišč. Ne poskušajo priti na noben določen kraj; hodijo zaradi hoje.

Na začetku samostojne hoje otroci pogosto padejo in se včasih poškodujejo; toda takoj se poberejo in poskusijo znova – in znova in
znova in znova. Hoji sledijo tek, skakanje, plezanje, guganje in ostali načini gibanja. Ni nam treba učiti otrok česar koli od tega in nikakor nam jih ni treba motivirati. Moramo jim samo zagotoviti varne prostore za vajo. 


-Jezikovno učenje

Če ste se kdaj poskušali naučiti novega jezika kot odrasli, veste, kako težko je to. Naučiti se je treba na tisoče besed in nešteto slovničnih pravil. Kljub temu otroci do četrtega leta starosti bolj ali manj obvladajo materni jezik. Pri tej starosti v pogovorih kažejo veliko znanja o pomenih besed in slovničnih pravilih. Otroci, ki odraščajo v dvojezičnih domovih, se do četrtega leta naučijo obeh jezikov, pri tem pa jim uspeva razlikovati med njima.

Štiriletniki ne znajo opisati slovničnih pravil svojega jezika (tudi večina odraslih tega ne zna), vendar je njihovo prikrito znanje pravil očitno prepoznavno v njihovem govoru in razumevanju. K čisto novim samostalnikom dodajajo končnice oziroma pripone za množino, čisto novim glagolom dodajajo pripone za preteklik in kažejo razumevanje slovničnih kategorij v oblikovanju novih povedi.

Učenje jezika je, tako kot učenje hoje, igra. Otroka posrka vase, je intenzivno in se dogaja zaradi samega učenja. Majhni otroci se sprehajajo in poimenujejo stvari za zabavo, ne za kakšno drugo nagrado. In ko odraščajo, njihova igra z besedami postane vedno bolj zapletena, saj se spreminja v uganke, besedne igre in rime. Majhnih otrok ne moremo ’učiti’ jezika; lahko samo zagotovimo normalno človeško okolje, v katerem se ga lahko učijo in ga vadijo, torej okolje, v katerem lahko sodelujejo z ljudmi, ki govorijo. 


(Znani waldorfski pedagog Godi Keller pravi: "Otrok se jezika ne uči, temveč se jezik vraste v otroka oziroma otrok se vraste v jezik." In pa: "Otrok do približno sedmega leta se ne uči (samo) z možgani, ampak z vsem telesom. Zato je nujno, da se pri tem lahko giblje.")


-Učenje naravoslovja

Majhni otroci so izjemno radovedni do vseh vidikov sveta okrog sebe. Že v prvih dneh življenja dojenčki več časa porabijo za gledanje novih stvari kot za gledanje tistih, ki so jih že videli. Ko imajo dovolj koordinacije oko-roka, da lahko sežejo po predmetih, počnejo prav to – ves čas. 


Šestmesečni dojenčki preučijo vsak nov predmet, ki ga lahko dosežejo, na načine, ki so ravno pravšnji za spoznavanje njegovih fizičnih lastnosti. Stiskajo ga, preprijemajo iz roke v roko, si ga ogledujejo z vseh strani, vtikajo v usta, tresejo; spuščajo ga in gledajo, kaj se bo zgodilo; in ko se zgodi kaj zanimivega, poskušajo to ponoviti, kot bi hoteli dokazati, da ni srečno naključje. Glejte šestmesečnega dojenčka v akciji, in videli boste znanstvenika.

Glavni cilj tega raziskovanja je naučiti se obvladovati svoje okolje. Veliko poskusov je pokazalo, da dojenčke in majhne otroke veliko bolj zanimajo predmeti, katerih dejanja lahko nadzorujejo, kot tisti, ki jih ne morejo nadzorovati. Na primer, glasbeni predvajalnik, ki ga lahko z nekaj truda vklopijo in izklopijo, je zanje veliko zanimivejši kot tak, ki se vklaplja in izklaplja sam ali ga upravlja odrasla oseba. Še posebej jih taki objekti privlačijo v obdobju, ko se jih učijo upravljati. Ko se naučijo nadzorovati predmet in so izčrpali vse možnosti dela z njim, jih pogosto neha zanimati. Zato lahko kartonska škatla, v kateri je bila kičasta igrača, ki je ne moreš upravljati, otroka zanima dlje kot igrača.

Nagon ugotoviti, kako stvari delujejo in kako jih obvladovati, se ne konča z zgodnjim otroštvom; nadaljuje se, dokler lahko otroci in odrasli svobodno hodijo po svojih lastnih poteh. Ta zagon je temelj znanosti. Nič ga ne uniči hitreje kot okolje, v katerem vsakomur povedo, kaj mora početi s predmeti in kako naj to naredi. 


Zabava pri znanosti je v odkritju, ne v znanju, ki sledi. To drži za vse nas, ne glede na to, ali smo šestmesečni dojenčki, ki raziskujejo obesek, dvoletniki, ki raziskujejo kartonasto škatlo, ali odrasli znanstveniki, ki raziskujejo lastnosti fizičnega delca ali encima. 

Nihče se ne loti znanosti zato, ker mu je všeč, da mu povedo odgovore na vprašanja nekoga drugega; znanosti se lotijo, ker radi odkrivajo odgovore na svoja vprašanja. Zato naša standardna metoda usposabljanja ljudi v znanosti nikoli ne naredi iz njih znanstvenikov. Ti, ki postanejo znanstveniki, to postanejo kljub takemu usposabljanju.


-Socialna in moralna vzgoja

Še bolj kot fizično okolje otroke osupne socialno okolje. Po naravi jih privlačijo drugi, še posebej tisti, ki so malo starejši in sposobnejši od njih. Hočejo početi, kar počnejo ti. Želijo se tudi igrati z drugimi. Socialna igra je prvotno naravno sredstvo socialne in moralne vzgoje vsakega otroka.

Z igro se otroci naučijo shajati z drugimi. Pri igri morajo upoštevati potrebe drugih otrok, se naučiti videti z gledišča drugih, sklepati kompromise, se pogajati o razlikah, nadzorovati svoje impulze in ustreči drugim, da bi jih obdržali kot tovariše v igri. Vse to so težke lekcije, ki se jih moramo vsi naučiti, če naj živimo srečno življenje. 


Teh naukov otrokom ne moremo dati; lahko jim samo dopustimo, da se igrajo z drugimi in sami izkusijo posledice svojih socialnih uspehov in neuspehov. Močan notranji gon po igri z drugimi motivira vsakega normalnega otroka za vztrajno poskušanje, da bi pri igri shajal z drugimi. Če se ne razumeš z drugimi, to konča igro, in ta naravna posledica je močna učna izkušnja. Nobeno predavanje in nobeni besedni nasveti ne morejo nadomestiti te izkušnje. 


Učenje otrok v nabiralsko-lovskih kulturah
Vir: https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn



Kako se lovsko-nabiralski otroci brez šol naučijo,kar morajo vedeti, da postanejo učinkoviti odrasli v svoji kulturi?

 

In zakaj bi nas to zanimalo? 

Zato: Sto tisoče let, vse dokler niso iznašli kmetijstva (pred samo 10.000 leti), smo bili vsi lovci in nabiralci. Naši človeški instinkti, vključno z vsemi instinktivnimi načini, na katere se učimo, so nastali v kontekstu tega načina življenja.

Narobe bi bilo misliti, da izobraževanje za lovce in nabiralce ni velik problem, ker se jim ni treba veliko naučiti. V resnici se morajo naučiti ogromno.

Da bi postali učinkoviti lovci, morajo dečki spoznati navade dvesto ali tristo vrst sesalcev in ptic, ki jih lovijo; vedeti morajo, kako izslediti tako divjad s pomočjo najmanjših namigov; brezhibno morajo znati izdelovati lovsko orožje, kot so loki in puščice, pihalniki, pasti ali mreže; in biti morajo izredno spretni pri uporabi teh pripomočkov.

Da bi postale učinkovite nabiralke, se morajo deklice naučiti, katere izmed neštetih različic korenin, gomoljev, oreškov, semen, sadežev in zelenjave v njihovem okolju so užitne in hranljive, kdaj in kje jih najti, kako jih izkopati (za korenine in gomolje), kako učinkovito pridobiti užitne dele (za žito, oreške in nekatere rastlinske vlaknine) in, v nekaterih primerih, kako jih pripraviti, da postanejo užitni ali da se poveča njihova hranilna vrednost. Te sposobnosti vključujejo telesne spretnosti, izpiljene z leti vaje, ter sposobnost zapomniti si in uporabiti neznansko zakladnico skupnega besednega znanja o hrani, dodajati k njej in jo spreminjati.

Poleg tega se morajo lovsko-nabiralski otroci naučiti orientirati na ogromnem ozemlju, kjer iščejo hrano, graditi koče, prižigati ogenj, kuhati, se braniti pred plenilci, napovedovati spremembe vremena, zdraviti rane in bolezni, pomagati pri porodih, skrbeti za dojenčke, vzdrževati harmonijo v skupini, se pogajati s sosednjimi skupinami, pripovedovati zgodbe ter izvajati glasbo, plese in obrede svoje kulture. 


Ker je malo specializacije, razen moških kot lovcev in žensk kot nabiralk, mora vsaka oseba pridobiti velik del skupnega znanja in spretnosti kulture.


Antropologi so odkrili te glavne zakonitosti v učenju otrok v lovsko-nabiralskih kulturah:

-Otroci se vsega tega naučijo, ne da bi jih poučevali.


Odrasli člani skupnosti ne sestavljajo učnega načrta ali poskušajo motivirati otrok za učenje, predavati ali spremljati napredka otrok. Ko jih raziskovalec vpraša, kako se otroci naučijo, kar morajo vedeti, odrasli lovci in nabiralci vedno odgovorijo z besedami, ki v bistvu pomenijo: "Sami se naučijo z opazovanjem, igro in raziskovanjem." 


Občasno lahko kdo od odraslih ponudi nasvet ali pokaže, kako kaj narediti bolje, na primer, kako oblikovati konico puščice, vendar otrok tako pomoč dobi samo, ko si je očitno želi. Odrasli ne začenjajo ali usmerjajo dejavnosti otrok ali se vmešavajo vanje. Odrasli ne kažejo nobene zaskrbljenosti za izobrazbo svojih otrok; tisočletja izkušenj so pokazala, da so otroci izvedenci za samostojno izobraževanje.


-Otrokom privoščijo ogromno časa za igro in raziskovanje.

V opazovanih lovsko-nabiralskih kulturah so se otroci do poznih najstniških let lahko igrali večino dneva, če ne ves dan.

Svoboda slediti svojim zanimanjem, ki jo uživajo lovsko-nabiralski otroci, deloma izvira iz razumevanja odraslih, da je to najzanesljivejša pot do 'izobrazbe'. Izvira tudi iz splošnega duha enakopravnosti in osebne avtonomije, ki vlada v lovsko-nabiralskih kulturah in za otroke velja prav toliko kot za odrasle. Odrasli lovci in nabiralci gledajo na otroke kot na popolne posameznike s pravicami, primerljivimi s pravicami odraslih. Pričakujejo, da bodo otroci na lastno pobudo začeli prispevati h gospodarstvu horde, ko bodo razvojno pripravljeni za to. Ni treba pripraviti otrok ali kogar koli drugega do tega, da počne, česar noče. Zanimivo je pomisliti, da so se naši nagoni po učenju in prispevanju k skupnosti razvili v svetu, v katerem so nagonom zaupali!


-Otroci opazujejo dejavnosti odraslih in jih vključijo v svojo igro.

Lovsko-nabiralski otroci niso nikoli izolirani od dejavnosti odraslih. Neposredno opazujejo vse, kar se dogaja v taboru – priprave na selitev, postavljanje koč, izdelavo in popravljanje orodja in drugih predmetov, pripravo in kuhanje hrane, skrb za dojenčke, ukrepe proti plenilcem in boleznim, opravljanje in razprave, prepire in politiko, plese in praznovanja. Včasih spremljajo odrasle na nabiralskih pohodih in okrog desetega leta starosti začnejo fantje občasno spremljati moške na lovskih pohodih.

Otroci ne samo opazujejo vse te dejavnosti, temveč jih tudi vključijo v svojo igro in se z njo izurijo v teh dejavnostih. Ko odraščajo, se njihova igra postopno spremeni v resničnost. Ni ostre ločnice med igrivo in resnično udeležbo v cenjenih dejavnostih skupine.

Nikomur ni treba ukazovati otrokom ali jih spodbujati, naj počnejo vse to. To počnejo naravno, ker si, tako kot otroci povsod po svetu, ničesar ne želijo bolj kot odrasti in biti podobni uspešnim odraslim, ki jih vidijo okrog sebe. Hrepenenje odrasti je močan motiv, ki se meša z nagonom po igri in raziskovanju ter zagotavlja, da otroci, če imajo priložnost, brez konca vadijo spretnosti, ki jih morajo razviti, da bi postali učinkoviti odrasli.



Kako bi lahko bila ta opažanja povezana z izobraževanjem v naši kulturi?


Naša kultura je seveda zelo drugačna od lovsko-nabiralskih. Najbrž dvomite, da bi spoznanja o izobraževanju, ki jih dobimo od lovcev in nabiralcev, lahko danes učinkovito uporabili v svoji kulturi. Spomnimo se, da lovci in nabiralci ne poznajo branja, pisanja in računanja; mogoče naravna sredstva učenja z lastno motivacijo ne delujejo za učenje tega trojega?

V naši kulturi, za razliko od lovsko-nabiralskih, obstaja nešteto načinov, kako se preživljati, in nešteto različnih naborov veščin in znanj, ki bi jih otroci lahko pridobili, zato je nemogoče, da bi otroci v vsakdanjem življenju neposredno opazovali vse te spretnosti odraslih. V naši kulturi so otroci večinoma ločeni od delovnega sveta odraslih, zato imajo manj priložnosti, da bi videli, kaj odrasli počnejo, in vključili te dejavnosti v svojo igro.

Vendar pa Peter Gray kljub temu zagovarja stališče, da isti naravni načini učenja, ki tako dobro delujejo za lovce in nabiralce, brez dvoma enako dobro delujejo za naše otroke, ko zagotovimo učno okolje, ki omogoča delovanje teh načinov. Takšno učno okolje predstavljajo demokratične šole


Primer novejše demokratično vodene šole je inovativna šola Lumiar. Več o demokratičnih šolah po svetu in o dokazih njihove izobraževalne uspešnosti pa v tem prispevku.


Vir:  https://www.psychologytoday.com/blog/freedom-learn




nedelja, 19. junij 2016

MEDNARODNA ŠOLA BILLUND SE PREDSTAVI




ISB (International School of Billund) je mednarodna šola v kraju Billund na Danskem. Takole se predstavlja na svojih spletnih straneh:

Igra in ustvarjalnost sta v osrčju vseh naših dejavnosti. Tako  spodbujamo otroke, da postanejo ambiciozni vseživljenjski učenci. Kot dobro opremljena šola s podporo Fundacije LEGO imamo enkratno možnost oblikovati in deliti uspešno filozofijo izobraževanja za prihodnost.

Cilji ISB so že od začetka ambiciozni, a dosegljivi: prvič, v realnem okolju prikazati moč igrivega učenja, in drugič, doseči, da bi Billund – prestolnica otrok – postal še privlačnejši kraj za naselitev, tako za danske kot za mednarodne družine.
 

Igrivi učni načrt ISB je zgrajen v zahtevnem okviru mednarodne mature, ki zagotavlja učencem trdno in prenosljivo osnovo akademskih spretnosti. Smo priznana svetovna šola za mednarodno maturo. 


Učenje z igro
Vir: https://www.isbillund.com


Nastanek


Idejo o ustanovitvi Mednarodne šole Billund lahko pripišemo Kjeldu Kirku Kristiansenu, predsedniku upravnega odbora Fundacije LEGO in lastniku skupine LEGO. Svoje misli o šolskem projektu je prvič razkril decembra 2011.

ISB je odprla svoja vrata avgusta 2013 z nekaj več kot 60 učenci, enakomerno porazdeljenimi med vrtcem in osnovno šolo. Danes imamo približno 250 učencev v vrtcu ter na razredni in predmetni stopnji. ISB trenutno poučuje učence v starosti od tri do štirinajst let, v šolskem letu 2018-2019 pa se namerava razširiti do šestnajstega leta.

Naši učenci in osebje prihajajo iz štiridesetih različnih držav. Največ jih je iz Danske, iz Združenih držav, Nemčije in Združenega kraljestva. Približno četrtina staršev dela za skupino LEGO; drugi so zaposleni v različnih mednarodnih in danskih podjetjih v regiji. 




V kaj verjamemo

 


V dinamičnem svetu sedanjosti in prihodnosti imajo največ znanja najprožnejši posamezniki. Še pomembneje pa je, da so radovedni, se samostojno usmerjajo in mislijo globalno. Na ISB gojimo te lastnosti na vsaki razvojni stopnji s spodbujanjem otrok k igri: spraševanju, raziskovanju, medsebojnemu povezovanju, tveganju in refleksiji. Vsak majhen otrok te stvari počne naravno. Naš cilj je zagotoviti, da bodo to počeli vse življenje.
 

Srečo imamo, da nam na začetku tega potovanja pomagajo številni strokovnjaki na področju izobraževanja in igrivega učenja. Skupaj s prijatelji v Fundaciji LEGO smo ponosni na delovne odnose z ustanovami, ki vključujejo Harvard, Massachusettski tehnološki inštitut in Univerzo Tufts.


Izjava o poslanstvu: 


Vodimo in spodbujamo otroke, da bi postali ambiciozni vseživljenjski učenci, ki bodo dosegli osebno izpolnitev in pozitivno prispevali k našemu vedno spreminjajočemu se svetu. Verjamemo, da je to skladno z izjavo o poslanstvu mednarodne mature, ki se osredotoča na idejo ustvarjanja boljšega sveta z izobraževanjem.




Otroci se najbolje učijo z igro


Ko se otroci igrajo, sta njihov um in telo vključena v veselo, notranje motivirano iskanje znanja in pustolovščin. Igra omogoča otrokom preizkušanje meja svojih zmogljivosti brez zadrege ali strahu pred neuspehom. Gradi socialno samozavest in sposobnosti reševanja problemov. (To je povzetek številnih raziskav, ki potrjujejo igro kot pedagoško orodje, izvedla pa jih je Fundacija LEGO.)
 

Ko otroci postanejo starejši, lahko imenujemo igro drugače, na primer »brkljanje«, »raziskovanje« ali »praktično učenje«... toda če govorimo o učencih, ki so dejavno vpleteni in jih vodi notranja želja razumeti in preoblikovati svet, govorimo o isti stvari.

»Ko rečemo igra, mislimo na raziskovanje meja, poskušanje novih stvari, tveganje in preizkušanje. Ta vrsta angažiranosti bo pomagala mladim ljudem pripraviti se na jutrišnjo družbo.«

Naš cilj v ISB je ustvariti kulturo igre za vse starosti z doslednim kombiniranjem navdušenih učiteljev z navdihujočimi viri in dopuščanjem svobode otrokom za vodenje s srci, z umi in dlanmi. 




Učenje preko igre
Vir: https://www.isbillund.com


Projekt nič (Project Zero), Harvardska pedagoška fakulteta


Od leta 1967 Projekt nič Harvardske pedagoške fakultete preučuje bistvene vidike človeškega učenja z najrazličnejšimi inovativnimi, neodvisno sponzoriranimi raziskavami. V šolskem letu 2015/2016 je ISB postala najnovejši partner Projekta nič in skupaj se bomo lotili dvoletnega raziskovalnega projekta z naslovom Pedagogika igre.
 

Veliko je znanega o pomenu igre v razvoju otrok. Malo pa je raziskav o tem, kaj bi lahko pomenilo postaviti igro v središče šolanja. Kakšen je odnos med igro in igrivim učenjem? Kako učitelji, učni načrti in šolska skupnost ustvarijo kulturo, ki podpira igrivo pedagogiko?
 

V teku teh dveh let bodo raziskovalci Projekta nič in učitelji ISB ustvarjali, preizkušali in prilagajali na igri zgrajen izobraževalni okvir.
 

To sicer ne predstavlja drastične spremembe za ISB. Pedagogika igre je pravzaprav način učenja raziskovalcev iz tega, kar naša šola že počne. Razlika je v tem, da bodo imeli učitelji IBS zdaj priložnost sodelovati z uglednimi izvedenci na področju izobraževanja in postati še boljši v dokumentiranju svojih izkušenj v učilnici ter v učenju iz njih.



Vrtec


KDO: Otroci v starosti tri do šest let, razdeljeni po starosti, v oddelke od prvega do tretjega. Vse oddelke vodi vsaj en angleško in en dansko govoreči vzgojitelj. Prizadevamo si vzdrževati razmerje en vzgojitelj na 7 ali 8 otrok. Smo ustanova razreda A po kriterijih Danskega združenja učiteljev za zgodnje otroštvo in mladost glede velikosti fizičnega prostora na otroka.

KAJ: Ko obiskovalci stopijo skozi vrata ISB vrtca, najprej komentirajo (poleg zavitega notranjega tobogana) to, da je videti, da se vsi zabavajo. Na Danskem vlada močno kulturno prepričanje, da bi moral biti vrtec čas učenja z igro. V ISB združujemo to filozofijo (ki je konec koncev osnova vsega, kar počnemo) z zahtevnim transdisciplinarnim okvirom programa za prva leta mednarodne mature. In res se zelo zabavamo.

KDAJ: Dan vrtca poteka od 8.00 do 14.00.

KJE: Na prvi pogled je jasno, da so naši arhitekti uživali v oblikovanju vrtca ISB. Tu boste med drugim našli notranjo hišico na drevesu, skrivne podzemne zaloge LEGO kock, lutkovna gledališča, obilico kostumov, kuhinjo otroške velikosti, delovne mize, bralne kotičke, igrišče z veliko prostora za tek, plezanje in kolesarjenje… Smo omenili zavit notranji tobogan?


Vrtčevski dan druge starostne skupine vrtca:

8:00: Prihod in čas v krogu.

8:30: Enota raziskovanja.

Prvina, ki definira Program za prva leta, je enota raziskovanja: širša tema, ki vključuje predmete, kot so družboslovje, naravoslovje, matematika in jezik. Zadnjih nekaj tednov druga skupina raziskuje in se igra na temo »umetnost«.

9:30: Malica.

10:00: Matematika. V povezavi z enoto o umetnosti učenci druge skupine vadijo prepoznavanje oblik.

11:00: Prosta igra.

11:50: Kosilo. Osebje in učenci jedo kot družina, da lahko tudi najmlajši otroci vadijo vljudno sedenje, podajanje posod in postrežbo; vse to je del našega prizadevanja, da bi se od prvega dne osredotočali tako na življenjske kot na akademske veščine. Kosilu sledi čas tišine.

12:30: Enota raziskovanja.

14:00: Popoldanski klub. Ko se ob dveh konča šolski dan vrtca, se veliko otrok odpravi ven do časa za odhod domov. Na Danskem imamo močno tradicijo igre na prostem in otroci v ISB pridejo pripravljeni na vreme. 



Učenje z igro, igrivo učenje, lego kocke kot učni pripomoček
Vir: https://www.isbillund.com


Razredna stopnja


KDO: Otroci v starosti šest do enajst let, razdeljeni po starosti v razrede od prvega do petega. Učni jezik je angleški, vsi učenci razredne stopnje pa imajo večino dni 45 minut pouka danščine. Prizadevamo si obdržati razrede v velikosti okrog dvajset učencev. Vsak razred vodita razrednik in pomočnik.

KAJ: V ISB igrivo učenje ni šala (čeprav jih lahko nekaj vključuje). Program mednarodne mature za prva leta postavlja izobraževalni okvir, ki je zahteven, vodi ga raziskovanje in je dovolj prilagodljiv, da učenje z igro postane resničnost.

KDAJ: Šolski dan razredne stopnje poteka od 8.00 do 14.00 (za nekatere razrede ob nekaterih dneh do 15.00).
 

KJE: V ISB smo ponosni na učno okolje, ki goji skupnost in ustvarjalnost. Naše učilnice so svetle in zračne, z velikimi drsnimi vrati, ki omogočajo lahek prehod med učilnico in učenjem v skupnosti. Igrišče razredne stopnje je prostrano in vključuje plezalo, ki omogoča učencem prepotovati štirideset metrov, ne da bi se dotaknili tal.


Šolski dan četrtega razreda razredne stopnje je lahko videti tako:

8:00: Jutranji zbor. Kmalu po tem, ko zazvoni zvonec, se četrti razred z drugimi učenci razredne stopnje zbere k obvestilom, zgodbam, pesmim, nastopom pod vodstvom učencev…

8:15: Enota raziskovanja (širša tema, ki vključuje predmete, kot so družboslovje, naravoslovje, matematika in jezik). Zadnjih nekaj tednov četrti razred raziskuje in se igra na temo »naravni viri«. Danes se učenci pripravljajo za predstavitev županu svojega namišljenega mesta. Kaj bi moralo nadomestiti neuspešno elektrarno na premog v mestu?

»V pristopu na podlagi raziskovanja je lepota. Učitelji zastavljajo k razmišljanju spodbujajoča vprašanja, potem pa učenci vodijo enoto. V ISB učence vidimo kot odlične v učenju, sposobne raziskovati svet, oblikovati svoje razumevanje in se udejstvovati - Idah Khan, koordinatorka programa za prva leta

9:30: Malica

10:00: Jezik. Četrti razred trenutno dela na zgradbi povedi in ločilih.

10:45: Danščina. Otroci na razredni stopnji se učijo danščino kot materni ali drugi jezik.


11:30: Kosilo in prosta igra.

12:15: Matematika.

13:00: Drama.

13:45: Čas za učenje. Vključuje priložnost za delo na skupinskih projektih, dokončanje domače naloge ali iskanje dodatne pomoči.

14:30: Popoldanski klub. Dejavnosti lahko vključujejo snovanje strategij s šahovskim klubom, petje s šolskim zborom, delo na šiviljskem projektu ali nogometno tekmo. Eno popoldne na teden je posvečeno igri z roboti LEGO® MINDSTORMS®.


»ISB daje mojim otrokom svobodo izražanja in užitka v fantastičnem učnem okolju. Vsak dan se veselijo šole in njene moči ni mogoče bolje opisati.« - Stephen Powell, oče učencev ISB

»V ISB so učitelji zelo dostopni in vedno sprejmejo naše predloge. Vsak teden prejmemo časopis in vsaj enkrat na mesec je možnost sestanka staršev in učiteljev. Cenim takšen nivo sodelovanja.« Ana, mama učenca druge skupine vrtca

»Kot da je ISB narejena po meri za Gustava. Vsak dan ga izzivajo in porivajo do roba njegovih sposobnosti – nikoli pa do kritične točke. Domov pride utrujen, a srečen.« - Stine Landbo, mama učenca ISB 



Igrišče mednarodne šole Billund na Danskem
Vir: https://www.isbillund.com


Predmetna stopnja


KDO: Otroci v starosti enajst do šestnajst let, razdeljeni po starosti v razrede od šestega do desetega. Predmetno stopnjo smo uvedli v akademskem letu 2015/2016 z razredi od šestega do osmega. V vsakem od naslednjih dveh let bomo dodali en razred. Učni jezik je angleški, učenci pa se učijo tudi danščino in en dodaten jezik.

KAJ: Na predmetni stopnji ISB je dan razdeljen po predmetih, vendar z močnim poudarkom na igrivem in interdisciplinarnem učenju. Učenci lahko vgradijo prvine oblikovanja v naravoslovje ali glasbo v predmet posamezniki in družbe. Pri vseh predmetih si prizadevamo, da bi bilo učenje karseda praktično. Še posebej na predmetni stopnji je ustvarjalni prostor igrišče naših učencev … poleg pravega igrišča, ki je oblikovano z mislijo na starejše učence.

KDAJ
: Šolski dan predmetne stopnje poteka od 8.00 do 15.35 (ob petkih 15.00).

KJE
: Avgusta 2016 se bo predmetna stopnja preselila v čisto novo krilo naše prenovljene stavbe. Učilnice bodo zgrajene po oblikovalskih načelih, ki bodo omogočala tekoče prehode med skupinskim in individualnim učenjem.


Šolski dan osmega razreda je lahko videti približno tako:

8:00: Matična učilnica. Družbeno koristno delo je del programa za predmetno stopnjo. Osmi razred, ki ga je navdihnilo raziskovanje ekosistemov, se je odločil porabiti nekaj časa za čiščenje bližnjega močvirja.

8:30: Naravoslovje. Kot del iste enote o ekosistemih je učitelj naravoslovja izzval osmi razred, naj zgradi novejši in učinkovitejši sistem kompostiranja za šolo. Učenci se oboroženi z načrti na podlagi svojega znanja o lokalnih razkrojevalcih odpravijo v lesarsko delavnico na delo.

9:15: Matematika.

10:00: Učenje jezika. Od predmetne stopnje naprej se učenci učijo tako danščine kot drugega jezika.

10:45: Telesna in zdravstvena vzgoja.

11:30: Kosilo in prosta igra.

12:30: Posamezniki in družbe / oblikovanje. Osmi razred preučuje renesanso. Po učenju o netopirju podobni letalni napravi Leonarda Da Vincija učenci nadaljujejo z raziskovanjem sodobne biomimikrije ter gradijo svoje z naravo navdahnjene izume v Studiu izobraževalnih inovacij LEGO in sobi za oblikovanje.

»Interdisciplinarno učenje z integracijo dveh ali več predmetov v eno enoto spodbuja širše perspektive in globlje razumevanje kompleksnih zadev.« - Sue Oates, vodja akademskega programa

13:15: Jezik in književnost. Osmi razred, ki je še vedno pri temi renesanse, se uči o Shakespearju, s poudarkom na Hamletu kot primeru humanističnega mišljenja.

14:00: Glasba.

15:30: Popoldanski klub. 




Pomoč in podpora pri učenju


Ugodno razmerje med številoma učencev in učiteljev ter zaposlovanje številnih pomočnikov zagotavljata, da učenje otrok na vseh stopnjah dobiva dobro podporo. Zagotavljamo tudi intenzivno poučevanje angleščine in danščine za tiste, ki jezika ne obvladajo dovolj tekoče, da bi lahko učinkovito dosegali učne cilje za svojo starostno skupino.



Sodelovanje s starši


Mednarodna šola Billund si prizadeva biti odprta in sprejemajoča skupnost za družine z vsega sveta in starši igrajo ključno vlogo v uresničevanju tega.
 

Vpletenost staršev se v ISB pojavlja v veliko oblikah. Na formalni ravni vsako leto izvolijo dva izmed staršev v Šolski upravni odbor in tri v Starševski svet vrtca. Neformalno vabimo starše k prostovoljnemu darovanju časa in veščin na številnih družabnih dogodkih za vso šolo ter občasno kot del načrtovanja popoldanskih klubov. Na filozofski ravni pa smo začeli serijo predavanj Starševska univerza, namenjeno spodbujanju stalnih razprav o izobraževanju, razvoju otrok in o tem, kako lahko ISB postane zvezda vodnica za 21. stoletje.
 

Tudi sodelovanje staršev in učiteljev v ISB jemljemo zelo resno. Poleg dveh obveznih konferenc staršev in učiteljev vsi naši učitelji ponujajo dan odprtih vrat na koncu vsake enote raziskovanja in redne priložnosti za pogovor na štiri oči. 


Moderna šolska arhitektura, okrogla knjižnica
Vir: https://www.isbillund.com



Upravljanje


Šolski upravni odbor
 

V skladu s Statutom mednarodne šole Billund Šolski upravni odbor ISB sestavlja pet članov. Dva člana je določila Fundacija LEGO, dve predstavnici staršev pa so izvolili starši. Zunanjega predstavnika je določila Danska industrijska organizacija.


Svet staršev vrtca
 

V skladu s predpisi za vrtec Mednarodne šole Billund svet staršev vrtca sestavlja pet članov. Tri izvolijo starši otrok v vrtcu, dva pa določi Šolski upravni odbor. Sestankov se udeležuje tudi predstavnik osebja, ki pa ne glasuje.


Odbor učencev
 

Odbor učencev ISB sestoji iz po dveh učencev iz vsakega razreda od drugega naprej, ki ju izvolijo vrstniki. Odbor učencev se sreča dvakrat na mesec in je odgovoren za prenašanje predlogov in vprašanj učencev vodstvu šole



Hrana
 

Pri kosilu učenci jedo v slogu družine, za vsako mizo je tudi član osebja. Okvir Mednarodne mature pri učencih spodbuja veselje do tveganja. Zato spodbujamo otroke, naj poskusijo različna živila, hkrati pa zagotavljamo, da pojedo dovolj za celodnevno vzdrževanje zadostne ravni energije. Pripravljeni smo se prilagajati alergijam in drugim prehranskim potrebam. Na splošno se poskušamo izogibati postrežbi sladkorja polnih prigrizkov in pijač v šoli, čeprav jih dovolimo ob posebnih priložnostih, kot so rojstni dnevi in drugi posebni dogodki.



Nordic Network

ISB je članica Nordijske mreže mednarodnih šol. Mreža si prizadeva za komuniciranje in sodelovanje med članicami, da bi zagotovila najboljše možne prakse v mednarodnem izobraževanju. 


Lego kocke kot učni pripomoček, učenje z igro, igrivo učenje
Vir: https://www.isbillund.com


              **************************************************

 

Priročnik za starše
 

Na spletni strani šole je priročnik za starše na 24 straneh v pdf obliki. V njem vidim implicitno sporočilo, da šola upošteva starše kot enakovredne partnerje v svojih prizadevanjih za dobro šolo, da se zaposleni staršev ne 'bojijo' in da jim je celo v interesu, da starši učencev komunicirajo tudi med seboj. Zajema številna pojasnila o delu šole, na primer:

-Šola uporablja informacijski sistem ManageBac, ki omogoča osebju in staršem vsakodnevno medsebojno obveščanje (podobno kot pri nas e-Asistent), starši pa lahko tudi napišejo skupno sporočilo ostalim staršem razreda; v sistemu je viden koledar dogodkov za celotno šolo, učni načrti in poročila o napredku učencev. V posebnih mapah sistema so dosegljivi kontaktni podatki tistih staršev, ki so se predhodno s tem strinjali.

-Vsi razredni učitelji pošiljajo staršem ob petkih poročilo (newsletter) o dogajanju preteklega tedna, pogosto so dodane tudi pomembne informacije v zvezi z delom v naslednjem tednu.

-Na začetku vsakega meseca vodstvo pošlje staršem poročilo o vsem, kar zadeva celo šolo, npr. o prihajajočih dogodkih, novem osebju...

-Starši imajo svojo fejsbuk skupino; so-administrira jo osebje šole, ki skrbi za zaščito zasebnosti učencev in zaposlenih, da so v skupini samo starši aktualnih učencev in da komunikacija ostaja na kulturnem nivoju.

-Vse o ’odlaganju’ in ’pobiranju’ otrok; med drugim priporočajo, da v tem času starši ne uporabljajo mobilnih naprav, z namenom boljšega stika z otrokom in osebjem. V zvezi z zamujanjem pa velja naslednje pravilo: Pričakujemo, da bodo starši spoštovali osebje in pravočasno prihajali po otroka. Od ponedeljka do četrtka se šola zapira ob 17. uri, v petek pa ob 16. uri. Če ste pozni, vas poskusimo kontaktirati. Če v tridesetih minutah ne dosežemo nobenega od staršev, bomo poklicali lokalno policijo, ta pa obvesti družinsko službo (family service), da pridejo po vašega otroka.

-Nove učence sprejemajo skozi vse leto. Posebno pozornost posvetijo temu, da se novinec oziroma vsa družina čuti sprejeta. Dva do tri tedne po prihodu pošljejo staršem vprašalnik, kako so zadovoljni z vključitvijo, pa tudi svoje poročilo, kako poteka otrokovo vživljanje v šolsko okolje. Če starši opažajo drugačno stanje kot šola, se dogovorijo za srečanje in pogovor.

-O pravilih:

Na začetku šolskega leta vsak razred skupaj izdela pravila vedenja, ki ga imenujemo Temeljni dogovor. Vsebina tega dogovora se razlikuje od razreda do razreda, a vsi temeljijo na osnovnih vrednotah spoštovanja, poštenja, integritete in odgovornosti.

ISB osebje si nadvse prizadeva krepiti pozitivna vedenja. Če učenci kljub temu izberejo neustrezno vedenje, uporabijo naslednje strategije:

-Zaposleni natančno opredeli neustrezno vedenje in pojasni, kaj naj učenec naredi, da popravi položaj. To je lahko pisanje ali risanje opravičila, pomoč pri čiščenju dela prostorov itn. Te naloge nikoli niso učne narave. Odvisno od teže neustreznega vedenja, učenca morda pošljejo za določen čas v pisarno, da razmisli.

-Če se neustrezno vedenje nadaljuje, pokličejo starše na pogovor z učiteljem, svetovalcem in/ali administratorjem, kjer po potrebi priporočijo načrt ravnanja.

-V primeru dlje trajajočega neustreznega vedenja, nasilja ali namernega povzročanja večje škode osebju ali na šolski lastnini je učenec lahko začasno ali trajno izključen.

-Kako obravnavajo nasilništvo:

Po zgledu danske nacionalne kampanje proti nasilništvu ISB pojmuje nasilništvo kot različna ravnanja, ki imajo namen sporočati »tukaj nisi vključen.«

Nasilništvo je direktno ali indirektno, besedno, fizično ali elektronsko.

ISB ima cilj zagotavljati skupnost, ki toplo sprejema vsakogar. Učitelji so usposobljeni za proaktiven pristop, ko gre za nasilništvo; pogosto spodbujajo skupinske razprave ali celo določijo ’partnerje za igro’ ob prvih znakih izločenosti. Na srečo jim majhni razredi in dovolj osebja to omogoča.

V primerih vztrajnega ali hujšega nasilništva zaposleni obvestijo starše nasilnikov in žrtev; po potrebi organizirajo sestanek vseh vpletenih in izdelajo načrt ravnanja.

-Kako se odzivajo na neprimerno govorjenje:

Neprimerno govorjenje, kot so kletvice ali opravljanje, na ISB ni sprejemljivo. Če učitelji slišijo neprimerno besedo, nemudoma reagirajo. Istočasno razumejo, da je igra z jezikom pomemben del otroške radovednosti, in ne želijo ustvarjati kulture strahu. Tako ima odziv na uporabo neprimernih besed vedno za cilj, da učenci razumejo, zakaj uporaba vulgarnosti v medkulturnem okolju ni primerna.

-Na koncu priročnika so telefonske številke in e-naslovi vseh pisarn in glavnega osebja, ter elektronski naslovi vsega ostalega osebja. 

 
Napisati tako lepo zveneč priročnik za starše tudi pri nas načeloma ni problem (imamo šolske publikacije, vzgojne načrte...). Verjamem pa, da v šoli Billund tudi povsem dosledno izvajajo, kar so zapisali, in v tem je bistvena razlika od slovenske birokratske naravnanosti - za mnoge je s tem, da je nekaj napisano, tudi že dovolj narejeno.

Bistveno prednost vidim v veliki pripravljenosti šolskega osebja za enakovreden dialog s starši, ter odzivnosti na pojavljanje nezaželjenih oblik vedenja med učenci. Tudi medsebojno povezanost staršev - dosegljivost kontaktnih podatkov in normo medsebojnega komuniciranja z namenom reševanja nasilništva, učnih težav (organiziranje medsebojne učne pomoči izven šolskega časa) in drugih pojavov v razredu sem v naši šoli močno pogrešala.


Šolnine

Na spletni strani so cene v danski valuti, pretvornik valut pa mi pove, da znaša cena vrtca 342 evrov, šolnina pa 396 evrov na mesec. Izleti niso zajeti v to ceno, zajtrkovalni klub in popoldanski klub pa so. Drugi otrok (ali več njih) iz iste družine ima 50-odstotni popust.


Vir: https://www.isbillund.com