sreda, 23. marec 2016

OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI



Avtor tokratne objave je Matjaž Marussig (pripombe v oklepajih so moje). Najprej pa se nam Matjaž predstavi:



Sem oče zdaj že srednješolca, s katerim sem predelal kompletni devetletni kurikul osnovne šole. Sem tudi vodja sekcije Staršev mladine in otrok s SUT v društvu Bravo. Ta dva stavka verjetno povesta vse. Morda se spomnite javne debate, ko se je sindikat učiteljev uprl, da bi učitelji prevzemali delo kolegov medtem, ko bi jih nadomeščali. Izgovor je bil nekako v tej smeri, da pač niso usposobljeni učiti toliko različnih predmetov. No, jaz sem to naredil za vseh 9 let. Res, da samo za enega otroka, vendar obstaja bistvena razlika v vsebini besed »učiti« in »naučiti«. Prav to se je tudi dogajalo; sin se je v šoli učil, doma smo ga morali pa naučiti. Čeprav se stavek sliši kot izrabljena fraza, pa lahko zatrdim, da se dobesedno zažre v človeško psiho. Pri tem smo se spopadali le z disleksijo, v vsem ostalem je sin prekašal celo mene, priznam. Poudariti pa moram, da smo se učili na eni izmed treh najbolj uspešnih šol in tudi do otrok najbolj razumevajoči šoli - vendar pa vsi skupaj nismo zmogli prestopiti množice birokratskih nebuloz, ki so celo zakonsko podprte. Kaj to pomeni? Pojmi nestrokovnost kurikula, nepoznavanje razvojnih razlik, neupoštevanje priporočil stroke, vmešavanje politike v šolstvo in degradacija učiteljev so kar zakonsko utemeljeni. To pomeni, da ima naš birokratski aparat izjemno veliko časa ukvarjati se z natančno napačnimi zadevami. Rezultanta vseh sil pri teh dejanjih pa vedno pokaže na otroke in mlade. Posledično seveda tudi na starše. Starši neredko ne uspejo razumeti celotnega dogajanja, to pa pripelje do konfliktov na relaciji starši - šola – otroci, česar rezultat ponovno odnesejo otroci. Danes je čas, ki prehiteva svojo lastno generacijo in zaradi tega se naši otroci za svoje preživetje šolajo stihijsko. Po drugi strani so obremenjeni s prastarim načinom učenja, ki jih le še bolj upočasnjuje. Globoko sem prepričan, da se posledice že kažejo v obliki nezmožnosti tekmovanja na globalnem nivoju, pa ne šolskem.
Teksti, ki jih bo objavljala Marjana so stari nekaj let. Vendar čakam, da bodo objavljeni in prebrani. Tako boste določene zadeve lažje razumeli in si boste lažje izoblikovali svoje mnenje. Popolnoma razumem, da se z marsičem ne boste strinjali in zelo sem vesel, da bo do tega prišlo, kajti moj cilj je poiskati »resnico« oz. objektivne razlage. Današnja tehnologija omogoča komentarje oz. povratne informacije. Po objavi pa bom napisal v razmislek nov članek. V nekaj letih so se časi namreč tako močno spremenili, da so postale ideje o spremembi šolskega sistema odveč in bolj kot ne izguba časa. Osebno vidim pot šolanja naših otrok v popolnoma drugih smereh, a o tem kasneje.


Matjaž Marussig



Vir:
CC BY 2.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=36139



 
OTROCI Z UČNIMI TEŽAVAMI, STARŠI Z UČITELJSKIMI TEŽAVAMI IN UČITELJI S STARŠEVSKIMI TEŽAVAMI 
ali 
STAR BLOG - PA VENDAR



Ne morem si kaj, da ne bi objavil članka, pod katerim bi se podpisal marsikateri starš, učitelj in zelo verjetno tudi kak osnovnošolec, ki je imel to srečo, da se je v osnovni šoli naučil podpisovati. Zadnji trend naraščanja otrok z učnimi težavami je podoben trendu rasti nezaposlenih, ki za svoje stanje krivijo že davno končano svetovno krizo. Nekaj mojih spodnjih trditev bo pač zabolelo nekaj bralcev in navdihnilo nekaj več motivacije tistim, ki preventivno ne povedo ničesar. Ker sem trenutno tudi vodja združenih staršev otrok z učnimi težavami v nekem društvu, moram obelodanit tudi to, da moje stališče ni tudi stališče tega društva.


Ni časa in posluha za posameznike

Šolski sistem, ki mora izobraziti letno okrog 100.000 otrok, se s posamezniki ne zmore zares ukvarjati. To pomeni, da se bo populaciji, ki se v Gaussovi krivulji nahaja na levem in desnem skrajnem koncu, gladko odreklo. Nenazadnje je take populacije morda slabih 15%. Osnovni model šolstva je od Marije Terezije naprej ostal praktično nespremenjen. (S tem mislimo na model, ko učitelj odpredava snov in nato preverja, kako dobro jo učenci znajo reproducirati; medtem ko naprednejši pedagoški sistemi omogočajo otrokom, da v večji meri sami iščejo znanje, učitelj pa ima pri tem vlogo spremljevalca in usmerjevalca.)

Našega klasičnega šolskega sistema torej ne zanimajo individualni pristopi, pač pa ali je kumulativa za državo dovolj usposobljena, da bo lahko opravljala svoje osnovne naloge, s katerimi bo kolikor toliko masovno konkurečna drugim narodom. Težava pri takem sistemu je v tem, da se pri malih narodih v primerjavi z velikimi ne obnese. Nekaj sto milijonov povprečno usposobljenih državljanov proti nekaj milijonov državljanov, ki to niso, je dovolj za uspešno in konkurenčno državo. Ni pa dovolj par sto tisoč povprečno usposobljenih, ki bi konkurirali milijonski usposobljeni množici. A tudi za majhne narode obstajajo rešitve, za katere pa mi nekako nočemo slišati, ker zahtevajo nekaj več umskega napora odraslih.


Kako se počuti otrok, ki 'ne dosega standardov'?

Pa pojdimo k bistvu. Za lažje razumevanje otrok s SUT (specifičnimi učnimi težavami) je najbolje, če se vživimo v otroško življenje in razmislimo, kako otrok vse skupaj doživlja. Naj še enkrat poudarim, da otrok za težave, ki mu jih je naprtil svet odraslih, nikakor ne more biti kriv. A poskušajmo se vživeti v vlogo otroka, ki se jeseni vpiše v prvi razred osnovne šole.

Za otroka, ki nekoliko drugače razmišlja in se nekoliko drugače obnaša od 85% svojih vrstnikov, je vpis v prvi razred običajno pravi mali stres. Ker smo odrasli, si lahko zamislimo situacijo, v kateri doživimo stres manjšega obsega. Otrok v prvem razredu že takoj na začetku hitro spozna, da je večina njegove šolske socialne sredine hitrejša, odzivnejša in uspešnejša. To mu povzroči določeno frustracijo, ki že takoj, na samem začetku, nanj vpliva negativno. V prvem šolskem dnevu, tednu ali mesecu najverjetneje tudi spozna, da se njegovi najboljši prijatelji, ki jih je spoznal pred vstopom v šolo, znajdejo bolje kot on. Socialni sistem, ki si ga je vzpostavil in priboril v času pred šolsko obveznostjo, v šoli razpade v trenutku.

To situacijo si odrasli lahko ponazorimo s primerom, da imamo skupino prijateljev, s katerimi se družimo in smo dobro uigrani. Potem pa se za dalj časa z njimi odpravimo v kakšno od tuje govorečih dežel. Ne razumemo dobro jezika in nikoli nismo pomislili, da bi se v tej deželi preživljali tako, da bi v njej ustvarili podjetje. Naši prijatelji se tujega jezika hitro naučijo, odprejo svoja podjetja in preživijo. Kaj pa mi? Se bomo trudili jih posnemati, čeprav nekaj takšnega ni v naši naravi? Kako uspešni smo lahko pri tem in kako bi se počutili?

Verjetno bomo poskušali, a bolj ko se bomo trudili, bolj nam bodo prijatelji razlagali, da naša narava pač ne sodi v to deželo na tak način. Da imajo prav, nas bo prepričala kar sama država, v kateri se borimo za preživetje – neuspehi, zavrnitve se bodo vrstile in naše težave bodo izgledale, kot da nimajo ne konca ne kraja.

Vrnimo se k otroku v prvem razredu. Dobro se zaveda, da njegovi sovrstniki prednjačijo. Morda tega še ne kaže ali noče pokazati, a morda zboli za virozo ali čim podobnim, za kar nihče ne pomisli, kje so globlji vzroki. A tudi to še ni velika težava, največkrat mine sama od sebe. V šolah se pedagogi sicer trudijo, da bi pouk izgledal čim manj strogo šolski, zato postavljajo mize in stole v krog in podobno. Vendar učinek tega v celoti zbledi, ko se ure začenjajo in končujejo. Socialno okolje, v katerem je otrok živel pred vstopom v šolo, se zanj prevesi v socialno prisilo. Uiti ji ne more in ne sme, spremeniti pa tudi ničesar ne more. V razredu je polno didaktičnih igrač, za katere učitelji prepogosto mislijo, da so pripomoček, vendar jih taki otroci ne bodo opazili, če pa jih slučajno bodo, jih ne bodo vzljubili, kajti prave didaktične igrače so zanje v okoljih, kjer so bili pred vstopom v prvi razred. Izbirali so si jih sami, z njimi so sami upravljali, kadar so pač hoteli, in ne vsakih 45 minut po štirikrat, petkrat dnevno z vmesnim odmorom.


Otroci so različni

V prve razrede vstopajo otroci na različnih razvojnih stopnjah in z različnimi dosežki, iz različnih okolij. Otrok, ki je nagnjen k veliko gibanja, ne bo zmogel polovico dneva mirno presedeti; otrok, ki ni vodljiv, ne bo mogel biti zbran; otrok, ki je raziskovalne narave, ne bo zmogel slediti zanj dolgočasnim temam; otrok, ki ne zmore brati, se bo počutil izgubljenega in tako naprej. Najlažje in najbolj enostavno je takega otroka oklasificirati za otroka z motnjami, odgovornost pa prestaviti na otroka in starše. A to je že druga zgodba, ki sledi.

Vstop v šolski razred je torej za otroka velika in pogosto stresna sprememba. Bolj ali manj vsi starši pred tem poskrbimo, da se bo otrok šole veselil. Stresa, ki ga doživi, pa pogosto ne opazimo ali tudi nočemo opaziti niti starši niti učitelji, kajti otroci so na spremembe bistveno hitreje prilagodljivi, kot odrasli. 

V prvih razredih ima tako vsak otrok svojo razvojno stopnjo in svojo pozicijo v okolju. Oboje pa mu šola vzame ali poskuša odvzeti. Zelo cinično in nestrokovno je razglabljati, koliko populacije je pripravljene ta trenutek vstopiti v šolo pri šestih ali petih letih, kajti vsak otrok je bitje zase, dragoceno bitje, enkratno in neponovljivo. (Če je postavljen pred šolske izzive, preden je za to zrel, se lahko zruši njegov svet, in tu prav nič ne pomaga statistični podatek, da je tak in tak odstotek njegovih vrstnikov vstopil v šolo dobro pripravljen.)

Je pa stvar strokovne debate, kako zastaviti pouk, da bo primeren za učenje v 21. stoletju. Žal so se v take debate pripravljeni spuščati le nekateri posamezniki.

Vrnimo se k otroku, ki se je nekako prilagodil prvemu razredu, relativno dobro sledi razlagam in relativno mirno sedi pri urah, za katere je že davno dokazano, da so predolge. (Otroci te starosti lahko zbrano sledijo največ 20 minut.) Nekako se je prilagodil novemu okolju, ki zanj ne predstavlja več kakšne posebne ovire. Na prve ovire pa naletijo starši, ko preberejo elaborat njegove uspešnosti na koncu šolskega leta. Besede »ne dosega«, »še ne razume« ipd. se kar vrstijo. Osebno sem mnenja, da je tak sistem »letnih bonitetnih poročil« v celoti nepotreben, ker obstajajo danes v digitalni dobi mnogi neprimerno bolj učinkoviti prijemi, predvsem pa strokovno bolj utemeljeni. Štiri in več popisanih strani o tem, kako kaj otrok dosega konec meseca junija, je v resnici nekaj, kar je postalo neresno, če želimo izvedeti, kako je otrok osvojil načrtovano snov. Naslednje leto, predvsem pa med počitnicami, se bodo otroške možganske mreže še bolj razvile in določene težave bodo bolj in manj izpadle same od sebe.


Ocenjevanje

Na tak način otroci in starši preživimo do začetka številčnega ocenjevanja. Sistem ocenjevanja je nespremenjen že 140 let in zaradi tega v celoti neprilagojen na današnji čas. Je tudi osnovni razlog za kalvarijo otrok, za nerazumevanje med starši in učitelji in za slabo znanje. Od trenutka, ko začnemo otrokovo znanje ocenjevati, se tudi začne rangiranje otrok na sposobne in nesposobne. Sto let nazaj je prisilo in travme povzročala palica, danes pa so to psihični pritiski, ki za orodje uporabljajo ocene in ki jih doživijo tudi starši, če se otroci ne zmorejo prilagoditi.

Začetek številčnega ocenjevanja je zelo dramatičen. Popolnoma vseeno pa je, ali se začne v prvem razredu ali v četrtem, ker se otroci vedno lahko spremenijo v koš za vse, kar vanje odvržemo. Poleg tega je neverjetno spoznanje, kakšne odnose vse gojijo šole ne samo do staršev ampak tudi do otrok. Mirno lahko rečem, da v slovenskem prostoru prevladuje nepoznavanje problematike obveznega šolstva, predvsem pa nestrokovnost. Sam nisem šolski strokovnjak, a ko učitelj izjavi, da je otrok len in to 'strokovno' utemelji staršem, sem prepričan, da takemu učitelju manjka dobršen del znanja. (Na študiju psihologije smo se naučili: Lenoba ne obstaja, pač pa gre za nemotiviranost. Če kdorkoli nečesa ne dela / ne naredi, za to pač nima motivacije. Nekaj drugega bo ista oseba lahko naredila zelo hitro in zavzeto – ker je tokrat pač motivirana.)

Ob začetku ocenjevanja se tako začnejo pri otroku s šolskimi težavami le-te nalagati druga na drugo. Najprej se ob slabi oceni počuti kaznovan; ker je ocenjevanje javno, se počuti še javno ponižan in degradiran. Posledično se mu drastično zniža samopodoba, njegova socialna pozicija pa razpade. Vsak učiteljev poduk v negativnem tonu ga dodatno prizadene in frustira.

Ob teh stavkih se bo oglasila množica tistih, ki bodo trdili, da v življenju ni nič drugače. V življenju odraslih je vse drugače! Otrokovo diskriminacijo morda lahko primerjamo z nezaposlenim odraslim, ki si krčevito prizadeva nekje zaposliti, a vedno znova ugotavlja, da navkljub njegovim sposobnostim tega ne more narediti, zato zapade v osebnostni krč, iz katerega niti sam ne vidi izhoda. A pri otroku gremo običajno še dlje.

Starši so šokirani, presenečeni, počutijo se izgubljene, radi bi zaščitili svojega otroka, a ga ne morejo. Otrok to opazi podzavestno. Odpeljejo ga v svetovalni center, kjer ga »pregledajo« strokovnjaki. Stiska otroka se s tem še poveča. Rezultat zanj je poguben. »Najbolj pametni« in odrasli so se odločili, da on ni sposoben opravljati nalog, ki jih opravljajo njegovi vrstniki. Dobi strokovno utemeljitev, da je 'neumen', kot to razume sam. Marsikdo mi bo te besede oporekal, češ, da bi moral otrok biti zadovoljen, ker je dobil strokovno pomoč. Da se otrok ob tem počuti neumen, boste izvedeli le na način, da se z njim pogovorite in ga sami vprašate, kako se počuti. Morda pa vam tega nikoli ne bo priznal, ker vas ne bo hotel razočarati, a z malo empatije ga boste zelo dobro razumeli.


Je otrok s SUT bolnik?

Ker svetovanje plačujejo zavarovalnice, morajo obiskovalci svetovalnega centra prinesti s seboj tudi zdravstveno izkaznico. To ne pomeni nič drugega kot to, da je otrok s SUT tretiran kot bolnik, ob kar bi se zelo hitro spotaknilo verjetno že prvo evropsko sodišče, na katero bi se obrnil kdo od staršev. Predvidevam, da morajo biti starši za te storitve tudi dodatno zavarovani, kar pomeni, da so delno obvezni financirati tudi obvezno javno šolstvo, ki bi moralo biti brezplačno in nuditi učno pomoč, ki je potrebna zgolj zaradi šolstva in šolskega programa, kakršnega piše šolstvo in ne zaradi otroka ali staršev. Po domače povedano za tiste, ki se ne ukvarjate pretirano z ekonomijo: naredimo šolstvo težje dostopno, da bomo lahko zaposlovali dodatne ljudi, ki jih bodo plačevali uporabniki storitev, v tem primeru starši. Eleganten in skoraj neviden ovinek do plačljivega javnega 'brezplačnega' šolstva. (Poleg svetovalnih centrov in podobnih ustanov se na tržišču pojavlja vse več direktno plačljivih storitev v zvezi z učenjem za šolo in doseganjem šolske uspešnosti; poleg klasičnih inštrukcij še razni treningi učenja in podobno.)

Povrnimo se k otroškim možganom. Otrok dobi famozno odločbo s priporočili, ki je običajno izdana po sistemu kopiraj-prilepi, a ne krivim strokovnjakov, ker jih v celoti razumem, da se kaj drugega ne da narediti na tak način. Krivim sistem, ki pripelje otroka do strokovnjakov.

Otrok tako dobi odločbo, ki mu lahko omogoča ure dodatne učne pomoči, različne prilagoditve - pisanje testov v ločenem prostoru, uporabo papirja-zvezkov v pastelnih tonih namesto belega, poudarek na ustnem spraševanju (če težko piše) in podobno, ter kup nasvetov kako in kaj početi (z njim) v šoli.

Socialnega izločanja otroka s tem še ni konec. Zdaj se bodo verjetno povesili nosovi tistih, ki glasno nastopajo proti šolanju na domu, kot obliki asocialnega šolanja. (Tako je, v šoli je veliko socialnega izločanja.)

Slaba ocena otroka bo dovolj za zasmehovanje s strani sovrstnikov, a to še ni vse. Med uro bo vpričo vseh po otroka prišla druga učiteljica (specialna pedagoginja) in ga odpeljala v drug prostor. Ko bodo pisali test, bo otrok zaradi podaljšanega časa za pisanje šel pisat drugam. Spet vpričo njegovih vrstnikov. Nekateri učitelji, ki problematike ne poznajo ali nočejo poznati, pa ga bodo seveda tretirali mimo vseh priporočil svetovalnih centrov.

Niso pa te degradacije otrok edine. Ko je tak otrok pred tablo in je primoran dokazovati svoje znanje na enak način, kot so to počeli ob vpeljavi šolskega sistema 150 let nazaj, bo moral svoje slabe strani izpostaviti pred celim razredom. Tu preverjanje znanja v celoti izgubi svoj pomen in se spremeni v poniževanje integritete in osebnosti posameznika.


Vse več otrok s posebnimi potrebami ali vse težji učni načrti?

S posmehom berem negodovanje nekaterih šolnikov, kako raste število otrok s posebnimi potrebami. Poglejmo ta problem z drugega konca okrogle mize in malo poguglajmo po predpisanih osnovnošolskih programih. Ko (če) nam je nekaj od tega ostalo v glavi, ponovno malo poguglajmo, a tokrat po srednješolskih programih. Ni treba biti strokovnjak, da ugotovimo, da je del srednješolskih programov dobesedno prepisan v osnovnošolski program. Kakšna je lahko utemeljitev glede na to, da ima človek že približno 100.000 let enako možgansko prostornino? 


Zelo enostavna. Vzemimo si čas in ponovno malo pobrskajmo po datumih šolskih zakonov. Ni vam treba biti pravni strokovnjak, da ugotovite, da neverjetno sovpadajo z datumi političnih sprememb. Vtikanje politike v šolstvo je tako dokazano in na žalost zelo negativno. Novi in novi programi sprožijo potrebe po novih in novih administracijah, te pa potrebe po novih in novih zaposlenih v režiji, vse skupaj pa sproži nove in nove težave. Kot je rekel sir Ken Robinson »popravki slabega sistema naredijo sistem še slabši«.
(Zdi se, da se nam dogaja točno to, kajti po vsaki šolski reformi je še malo slabše kot prej.)

Ne bom se spuščal v politiko, ki ji je v tem primeru interes zgolj povečevati si volilno bazo, pač pa bom ostal v koži otroka, v upanju, da bo končno komu vsaj malo razumljivo, kaj odrasli počnemo. Ne kaj počne otrok, ampak kaj počnemo odrasli! Otrok se v tem primeru počuti socialno izločen in onesposobljen. Njegovi starši morajo prevzeti popolnoma drugačno vlogo kot starši ostalih otrok. Ta vloga je bistveno težja. Po eni strani morajo zaščititi otroka pred patološkim sistemom, po drugi strani pa mu omogočiti razvoj v zdravo in ustvarjalno osebo. Kako to doseči navkljub polenom, ki jih starši dobivajo pod noge, pa v naslednjih prispevkih.

Treba je poudariti, da vse skupaj lahko močno poslabšajo še tisti učitelji, ki ne poznajo težav in še manj njihove vzroke. Zato je izobraževanje učiteljev, ki morajo v »izobraževalno kumulativo« vcepiti predpisano znanje na predpisan način, še toliko bolj pomembno. Da, dodatno izobraževanje družbo stane, a jo bo treba zaradi takih in podobnih nesmislov dodatno plačevati ne glede na to ali bomo to tudi zmogli ali ne. Staršev nas to ne zanima, ker moramo vsak dan skrbeti ne samo, da bo otrok sit, temveč pri teh otrocih še to, da bodo izdelali šolo, čeprav po nobenem kriteriju ne spadajo v »posebno šolo«. Tisti starši, ki smo v svojih mladostih končali gimnazije in smo radovedni po naravi, bomo lahko otrokom pomagali do konca devetletke in tudi pri nadaljnjih šolanjih. Ostali starši pa bodo iskali inštrukcije, ki so danes postale že lepa industrija.

Za konec samo še odgovor zakaj smo kot narod neambiciozni, neperspektivni in v primerjavi z razvitim svetom nerazviti. Pri nas namreč uspejo le tisti posamezniki, ki poslušno sledijo starim generacijam. Stare generacije imajo stare šole, a njihova naloga je dajati mladim svobodo pri razmišljanju in jih spodbujati v doseganje lastnih rešitev - žal pa tega prav tisti, ki bi to morali, ne izvajajo.


Matjaž Marussig








ponedeljek, 21. marec 2016

KAKO SEM KOT UČITELJICA OVIRALA SVOJ USPEH


Prevod članka ameriške avtorice Angele Watson, učiteljice z enajstimi leti izkušenj v poučevanju. Od leta 2009 je njena strast pomagati drugim učiteljem tudi njena kariera - postala je svetovalka za izobraževanje v Brooklynu, New York. 




vir slike: originalni članek na http://thecornerstoneforteachers.com




Originalni članek najdete TUKAJ


ŠTIRJE NAČINI, KAKO SEM KOT UČITELJICA OVIRALA SVOJ USPEH

(in kako se je moje razmišljanje spremenilo)



Brez dvoma je izjemno stresno biti učitelj novinec. Ko se spomnim svoje učiteljske prakse in kako se je z leti razvijala, pa se zavem, da sem veliko svojega stresa ustvarila s tem, kako sem se odločila dojemati svoje delo. Moja miselnost o učencih in njihovih starših, pa tudi to, kako sem gledala na svojo vlogo v razredu, sta povzročili, da sem bila ob zoprnih dogodkih skoraj ob pamet, zahtevne situacije pa so se mi zdele nerešljive.
 

Danes bom razkrila štiri načine, kako sem kot učiteljica ovirala svoj uspeh, ter kako in zakaj se je moje razmišljanje s časom spreminjalo.



1. Posnemala sem kolege v načinih doseganja discipline, čeprav mi je bilo zaradi tega neprijetno.


Svojo učiteljsko kariero sem začela v času in prostoru, kjer je veljala norma, da kažeš moč in nadzor nad učenci. Spoštovanje smo zahtevali, ne si ga zaslužili. Sramotenje učencev je bilo sprejemljivo. Sklanjanje k obrazom otrok in govorjenje stvari, kot na primer: »Me razumeš, mali fantek?« je veljalo za primeren način, kako pomagati otrokom spoznati samoumevno neravnovesje moči med učitelji in učenci, da bi se »zavedali svojega mesta«.
 

Ta pristop k disciplini je dozdevno deloval za starše mojih učencev in za veliko mojih sodelavk. Zato sem ga poskusila, čeprav me niso nikoli usposobili za take interakcije z otroki in tudi vzgajali me niso v skupnosti, kjer bi bila to norma. Mislim, da je na površju delovalo. Otroci so se držali pravil in mi izkazovali spoštovanje.
 

Toda v interakcijah z njimi mi je bilo neprijetno. Globoko v sebi sem bila v zadregi zaradi svojega načina pogovarjanja z učenci. Ni ustrezalo moji osebnosti … oziroma, še pomembneje, ni ustrezalo vrsti ljudi, kakršne sem si želela, da bi bili moji učenci.


Kaj se je spremenilo:
 

V to zgodbo sem se veliko bolj poglobila (in govorila o prelomni točki, ko sem spoznala, da sem v svojih disciplinskih metodah naredila ogromno napako) v sedmi epizodi prve sezone moje oddaje. Imenuje se Najdi in sprejmi svoj edinstveni slog vodenja razreda. Ko sem uzrla dolgoročne posledice takega govorjenja z otroki, nisem več hotela biti kot sodelavke, ki sem jih nekoč občudovala.
 

Zavedla sem se, da bi lahko uporabila nekaj njihovih strategij poučevanja in idej za pouk, vendar bi morala vedno, vedno filtrirati vse, čemur sem bila priča, skozi sito tega, kar deluje ZAME in za tip razredne skupnosti, ki sem jo hotela ustvariti za svoje učence. Ko sem razmišljala, kako upravljam svoj razred in vodim učence, sem veliko bolj upoštevala, kako sem se počutila zaradi teh odločitev in kako so se zaradi njih počutili učenci.



2. Bila sem obsedena z nadzorom in v svoji učilnici izvajala mikromenedžment.
 


Na začetku svoje učiteljske kariere sem hotela odločati o vsem, kar se je dogajalo v razredu, in vse nadzorovati. Ta potreba po nadzoru je presegala ustvarjanje primernih postopkov in rutin ter se je na veliko načinov izrodila v mikromenedžment.

Na primer, svojih učencev nisem učila samo tiho hoditi po hodnikih. Učila sem jih, da morajo biti njihove dlani v določenem položaju. Ni bilo pomembno, da nekateri učenci znajo primerno hoditi, ne da bi držali eno dlan za hrbtom in drugo na ustnicah v položaju »pssst«. Ukazala sem, naj hodijo v natančno takem položaju, in zato je moral to početi vsakdo, vsakič, ko smo hodili skupaj kot razred. Pika.
 

Ta nagnjenja k mikromenedžmentu so bila posledica mojega naravnega tipa osebnosti: rada imam red in doslednost. In moja ljubezen do teh stvari se je okrepila vsakič, ko je kdo prišel v mojo učilnico in me pohvalil, kako je vse organizirano, kako natančno učenci vedo, kaj morajo storiti, in kako gladko vse poteka. Zato sem res mislila, da ravnam prav.


Kaj se je spremenilo:
 

Ko se ozrem nazaj, menim, da sem učencem odvzemala preveč pristojnosti pri ustvarjanju naše razredne skupnosti. Pravzaprav vem, da sem. Z leti sem se naučila vključevati učence v vedno več odločitev o ureditvi našega razreda.
 

Začela sem z majhnimi koraki, kot je spraševanje učencev, kako bi moral razred po njihovem mnenju hoditi po hodnikih, in skupno ustvarjanje norm. Eksperimentirala sem z dopuščanjem izbire (»Nekateri med nami pravijo, da radi hodijo z rokami za hrbtom, drugi pa radi hodijo z rokami ob bokih. Mislim, da bi bilo oboje dobro, dokler dosegamo cilj, da ne bomo porivali ali poškodovali nikogar okoli sebe.«)
 

Vsakič, ko sem dala otrokom več pristojnosti, sem videla, koliko bolj prijetno jim je v razredu in kako so se začeli samostojneje usmerjati. Spoznala sem tudi, da sem bila veliko srečnejša in manj pod stresom, ko sem nehala prevzemati odgovornost za stvari, ki bi jih otroci lahko naredili sami. Ko sem videla te rezultate, je bilo veliko lažje opustiti nadzor in izročiti učilnico otrokom. Skratka, nehala sem upravljati in začela voditi
 


3. Vedenje učencev sem jemala osebno in dovolila, da so me otroci jezili. 


 

Ena od stvari, ki me je kot začetniško učiteljico najbolj jezila, je bila, da ko sem pogledala otroka v oči in dala jasno navodilo, je takoj, ko sem se obrnila stran, naredil obratno. Hočem reči … Spominjam se trenutkov, ko mi je krvni tlak zaradi tega tako narasel, da se mi je prav zares zameglil vid.
 

Povsem sem izgubila izpred oči širšo sliko in si dovolila postati nerazumno jezna zaradi stvari, ki so normalen del dela z otroki. V sebi sem tiho besnela in v svojem umu ter vsakemu učitelju, ki je hotel poslušati, vedno znova ponavljala situacijo (»S svojimi lastnimi očmi sem ga VIDELA zlomiti tisti svinčnik na pol, on pa je stal tam in mi v obraz lagal o tem!«).
 

Neprimerno vedenje učencev je bilo osebni napad. Jaz sem postavila pravila v učilnici, in ko so se jih učenci odločili kršiti, je bilo to kljubovanje meni kot avtoriteti. V moji glavi se je zdelo očitno, da če ne počnejo tistega, kar sem jim naročila, me ne spoštujejo, in rešitev je bila zahtevanje spoštovanja s takojšnjimi posledicami.


Kaj se je spremenilo:


Več ko sem se pogovarjala z drugimi učitelji in brala o izkušnjah drugih ljudi v učilnici, bolj sem se zavedala, da se ne ubadam z ničimer neobičajnim. Otroci so vedno nagajivi in premikajo meje kakršnih koli navodil, ki jim jih da kdor koli. To spoznanje mi je pomagalo, da se še zdaleč nisem tako zelo razjezila.
 

Poleg tega sem se preprosto izčrpala. Ko je otrok približno 3.762-ič naredil nekaj, česar ne bi smel, sem bila preutrujena, da bi se spet razburila zaradi tega. Ni se bilo več vredno vznemirjati, ko se je otrok grdo obnašal, ker sem bila ves dan vznemirjena. Nisem več hotela prepuščati nadzora nad svojo prisebnostjo gruči osemletnikov.
 

Drug katalizator spremembe je bilo to, da se je vse to dogajala v času, ko sem začenjala vključevati učence v ustvarjanje razrednih pravil in rutin. Počasi sem začenjala opažati, da pri njihovem grdem vedenju ne gre več zame, ker ni bilo več MOJE pravilo ali moja učilnica. Bilo je NAŠE. Niso bili nespoštljivi do mene: kršili so norme naše skupnosti.
 

Torej, namesto da bi morala vsakič zavzeti pozicijo moči in ohraniti svojo avtoriteto kljub nespoštovanju, je bilo moje delo preprosto opomniti učenca ali učenko, v kakšno sodelovanje v učilnici je privolil oziroma privolila, in ponovno vzpostaviti red s pomočjo vseh drugih učencev v razredu. Nisem bila več sama proti tridesetim otrokom v poskušanju uveljaviti svoja pravila; na moji strani je bilo devetindvajset otrok, enega pa je bilo v danem trenutku treba pripeljati nazaj v enotnost in harmonijo s preostalo skupnostjo.


4. Bila sem neverjetno nagnjena k sojenju domačega okolja in staršev svojih učencev


 

Moja prva učiteljska služba je bila v povsem brezplačni šoli približno miljo zunaj Washingtona D. C., kjer so imeli vsi učenci znižano ceno kosila. In čeprav sem se odločila, da bom vso kariero delala v šolah z veliko revščine, in sem vedno rada služila v teh skupnostih, sem s časom spoznala, da imam veliko slepih peg in predsodkov, s katerimi se moram ukvarjati.
 

Ne morem izračunati, koliko časa in energije sem zapravljala za pritoževanje nad vsem, česar starši niso naredili za svoje otroke, in nad tem, da niso cenili izobraževanja, kot bi ga morali. Veliko sem se razburjala, razmišljajoč o tem, kaj »morajo narediti starši«, čeprav to ni pomagalo gojiti pozitivnih odnosov z njimi. In naravnost zamerila sem jim, da sem bila samo jaz odgovorna za dosežke svojih učencev, nisem pa imela nadzora nad stvarmi pri njih doma, ki močno vplivajo na pripravljenost otrok za učenje.


Kaj se je spremenilo:
 

Več časa ko sem porabila za spoznavanje družin, ki sem jim služila, bolje sem se znala vživeti vanje. Veliko manj sem bila jezna na Sydneyevo mamo, ker ni pravočasno oddajala obrazcev, ko mi je povedala, da je noseča z dvojčkoma in se pri vseh osnovnih gospodinjskih opravilih bori z utrujenostjo. Nisem zamerila Marshaunovi mami, da mu je kupila čevlje za 150 dolarjev, potem pa trdila, da nima denarja za izlet, ko sem preživela odmor z Marshaunom in izvedela, da ga je teta presenetila s čevlji, da bi lahko bil tak kot njegovi veliki bratranci.
 

Ljudje imajo vedno razloge, da se vedejo tako, kot se. In več ko sem poslušala in gledala veliko sliko, bolj sem se učila v dvomu verjeti družinam in jih poskušati razumeti namesto soditi.
 

To je bila dobrodošla sprememba miselnosti zame, ker sem bila zaradi nje manj pod stresom. Vsakič, ko me je mikalo, da bi se razburila zaradi tega, kako starši vzgajajo ali ne vzgajajo otroka, sem se spomnila, da so njihove odločitve smiselne v kontekstu njihovega dojemanja in stvarnosti. Poskušanje uokviriti njihovo odločanje v kontekstu mojega pogleda na svet me je samo frustriralo in mi jemalo energijo, ki sem jo potrebovala za pomoč učencem.
 

Najboljše, kar sem lahko naredila za svoje učence, je bilo, da sem se poskušala vživeti v težave njihovih družin, priznala, da so njihove odločitve v njihovem okolju smiselne, in se odločila delati z njimi v boju proti učinkom revščine, namesto da bi se borila proti samim ljudem, ki živijo v revščini.



Dve skupni točki vseh teh primerov
 

Prvič, vsa sprememba je bila odvisna od moje pripravljenosti videti širšo sliko namesto samo tistega, kar se je dogajalo v tistem trenutku.


Vsakič, ko sem se vznemirila, je bilo to zato, ker sem izgubila vizijo razreda:
 

- ovirala sem svoj uspeh s posnemanjem disciplinskih slogov drugih, ker sem iskala kratkoročne rezultate, namesto da bi razmišljala, kakšno razredno skupnost in kakšen značaj bi rada pomagala otrokom razviti;

- ovirala sem svoj uspeh, ker sem v učilnici izvajala mikromenedžment, ker nisem utrdila vizije, s katero bi pomagala učencem prevzeti odgovornost za njihovo učenje;

- ovirala sem svoj uspeh, ker sem jemala neprimerno vedenje učencev osebno, ker sem se ujela v vročico trenutka, namesto da bi videla širšo sliko svojega poslanstva vzornice učencem v samonadzoru čustev in vedenja (samonadzor namesto reagiranja);

- in ovirala sem svoj uspeh s sojenjem staršev, namesto da bi videla širšo sliko njihovih težav in stisk, zaradi katerih jim je bilo težko sprejeti najboljše odločitve za svoje otroke.


Drugič, sprememba se ni zgodila čez noč.
 

Nisem pritisnila na stikalo in nekako postala sproščena in neprizadeta zaradi nespoštovanja učencev ter povsem nehala soditi. Doživela sem samo nekaj trenutkov jasnosti in v njih ukrepala. Potem sem spet ukrepala. In spet.
 

Med temi obdobji ukrepanja pa sem včasih neprevidno naredila korak nazaj in spet zapadla v stare vzorce. Toda moj splošni zagon je vodil naprej in dejavno sem se trudila odločati bolje. Kot vsaka pot izboljševanja sebe je bilo tudi spreminjanje moje miselnosti proces, ki je trajal veliko let in je nekaj, česar se moram še naprej zavedati in vsak dan uporabljati. 

 
Napake so nekaj, kar delamo vsi; učenje iz napak pa ne.







torek, 15. marec 2016

SO DOMAČE NALOGE NUJNO ZLO?




Vir: Dreamstime



Že desetletja se krešejo mnenja o tem, ali so domače naloge potrebne in koristne ali pač ne. Raziskave ne dajejo povsem enoznačnih ugotovitev, nekaj zaključkov pa se je vendarle jasno pokazalo, in ti so naslednji:
 

-Domače naloge nimajo pozitivnega vpliva na učne dosežke učencev razredne stopnje.
 

-Na predmetni stopnji je povezava med domačimi nalogami in učnim uspehom minimalna. Domača naloga v srednji šoli ima akademske koristi, vendar samo, če je v zmerni količini. Če naloge zahtevajo več kot dve uri časa na dan, te koristi upadajo.
 

-Domača naloga v prvih letih šolanja povzroča odpor do šole, do prihodnjih domačih nalog in šolskega učenja ter škodo družinskim odnosom. V domovih širom sveta večeri potekajo ob pregovarjanju, če že ne prepirih in joku zaradi domačih nalog, namesto da bi družine porabile že tako skopo odmerjeni skupni čas za medsebojno povezovanje preko prijetnih aktivnosti.
 

-Pomembna je kakovost domače naloge (mišljena je kakovost, kako je naloga sestavljena - zastavljena).


Ne govorimo o nekaj vprašljivo zastavljenih raziskavah, ampak gre za obširno analizo številnih študij, ki jo je leta 2006 objavil socialni psiholog Cooper s sodelavci.


Pravilo desetih minut
 

Raziskovalci se strinjajo glede tega, da domačih nalog v nobenem primeru ne bi smelo biti več kot 10 minut dnevno na razred. Torej največ 10 minut dela v prvem razredu, največ 20 minut v drugem in tako naprej, ter največ dve uri v srednji šoli. Kar je več, lahko prej škodi kot koristi – v smislu zasičenosti in izgorelosti ob šolskem delu.

Majhni in veliki otroci vsak dan potrebujejo neorganiziran čas za igro. Na vseh stopnjah je koristno, da učenec po šoli počne druge stvari. Če je domače naloge toliko, da krati možnost drugih prostočasnih dejavnosti in dejavnosti v skupnosti, ne služi otrokovim interesom.



Drugačen pogled na privzgajanje odgovornosti


Zagovorniki domače naloge menijo, da je le-ta dobra že zato, ker šolarja navaja na odgovornost, utrdi v šoli naučeno snov ter ustvari povezavo med šolo in starši. Raziskovalci pa so drugačnega mnenja: Starši, pripravljeni sodelovati, lahko pogledajo v otrokovo torbo in začnejo pogovor o šolskem delu – domače naloge nikakor niso nujne za to, da bi starši lahko spremljali otrokov napredek.
 

Odgovornosti se otroci učijo vsak dan na več načinov; temu so namenjena gospodinjska opravila in hišni ljubljenčki. Za mlajše šolarje je odgovornost potrebna že za to, da svojih potrebščin zjutraj ne pozabijo doma, da jih v šoli ne puščajo kjerkoli in da jih po pouku zopet prinesejo domov, vključno z jopico in včasih dežnikom; odgovornost je potrebna, da se vsako jutro oblečejo, umijejo, pozajtrkujejo in se pravočasno odpravijo v šolo.
 

Domače naloge pri mlajših šolarjih lahko celo škodijo razvoju njihove odgovornosti in samostojnosti. So namreč še premajhni, da bi se pri nalogi znali organizirati in se je lotiti sami; nujno potrebujejo pomoč staršev, kar pa lahko neopazno preide v navado, tako da odvisnost od pomoči staršev ostane tudi pozneje, ko bi že lahko bili nalogam sami kos.



Drugačen pogled na koristi utrjevanja snovi


Utrjevanje (kar naj bi domače naloge bile) je samo en od dejavnikov učenja. Zavedati pa se moramo tudi pomena počitka, dobrega spanca, dobrih družinskih odnosov in proste igre, ki so prav tako pomembni dejavniki učenja, saj neposredno vplivajo na otrokov spomin, zbranost, vedenje in zmožnosti učenja. Prosti čas po pouku je neprecenljivega pomena za otrokov počitek in regeneracijo.
 

Na razredni stopnji preprosto branje doma deluje bolje kot domača naloga. Otroci naj sami berejo ali pa jim glasno berejo starši. Če otrok po dolgem šolskem dnevu noče vaditi branja, naj namesto tega posluša. Vse druge naloge, ki jih dobijo za domov, bi morale biti prostovoljne in občasne.

V tem obdobju je ključno zagotoviti, da je delo v zvezi s šolo prijetno. Če naloga ne spodbuja veselja do šole in zanimanja za učenje, nima kaj iskati v dnevu otroka na razredni stopnji.

   


Domača naloga – v različnih okoljih različen stres
 


S količino domačih nalog se povečuje tudi stres družine, so ugotovili raziskovalci. Neka ameriška raziskava iz leta 2013 je vključevala 4.300 učencev iz desetih srednjih šol z visokimi dosežki. Dijaki so poročali, da dobijo za malo več kot tri ure domače naloge na dan. Poleg tega so ti otroci pogosto preobremenjeni z obšolskimi dejavnostmi, vključno z vrhunskim športom. Domača naloga je že od nekdaj vir stresa za učence, to ni nič novega. Ampak videti je, da je predvsem v zgornjem srednjem sloju, kjer se osredotočajo na dosežke, pritisk na mlade narasel.

Ta ameriška situacija se zdi primerljiva z razmerami naših gimnazijcev, zato jo tudi omenjam. Starši, ki imamo otroke na gimnazijah, vemo da morajo predelati izredno velike količine snovi. Med dijaki gimnazij na splošno velja, da je nemogoče imeti dobre ocene in obenem družabno življenje ter še dovolj spanja; časa enostavno ni dovolj, zato je nekaj od tega neizbežno zapostavljeno na račun drugega področja ali dveh.

Domače naloge so lahko problem tudi na drugem koncu socialno-ekonomskega spektra. Otroci iz bolje situiranih domov pogosteje imajo pripomočke, kot so računalniki, internetne povezave, prostori, namenjene šolskemu delu, in starše, ki so bolj izobraženi in na voljo za pomoč pri težkih nalogah. Otroci iz socialno šibkih družin popoldne pogosteje delajo naloge brez nadzora, ko so njihovi starši v večizmenski službi ali delajo za dodatni zaslužek. Nekateri nimajo vseh pripomočkov ali primernega prostora, kjer bi v miru naredili domačo nalogo.
 

Na ta način šola preko domačih nalog povečuje neenakosti v družbi, namesto da bi jih zmanjševala.



Domače naloge slovenskih šolarjev
 


Specialni pedagog in priznani strokovnjak za vzgojo Marko Juhant je napisal:

'Starši, ki silijo otroke, da med počitnicami vadijo predmete, ki jim ne gredo najbolje, bi morali biti denarno kaznovani, ker si niso prebrali, kako je sestavljeno šolsko leto! Iz pouka in počitnic.'
 

Na spletu se je vnela burna razprava, katere rdeča nit je bila, da bi starši sicer z veseljem privoščili svojim šolarjem teden brezskrbnih počitnic, vendar praktično vsi dobivajo v šoli obvezne domače naloge, zraven pa jim učitelji zabičajo, naj prosti teden dobro izkoristijo za učenje, ker bodo takoj po počitnicah testi in spraševanja; naj vadijo branje, računanje in poštevanko ter pripravijo govorni nastop; se naučijo odgovorov na 22 vprašanj iz snovi pri spoznavanju okolja ter pesmico na pamet...

Ena mama je napisala: Naši otroci so dobili nalogo tudi čez poletne počitnice, 1.septembra pa so jo morali prinesti prejšnji učiteljici.

Tudi glede sprotnih domačih nalog med šolskim obdobjem starši menimo, da jih je preveč.



Kaj pa pravi ministrstvo?
 


Izkušnja neke mame: 'Na Ministrstvo za izobraževanje sem lani naslovila vprašanje, vezano na učne obremenitve med počitnicami, saj smo imeli izjemen primer učiteljice, ki je otrokom nalagala nenormalne količine dela med počitnicami, pa tudi sicer domačim nalogam ni bilo kraja. Ker mi na prvo vprašanje niso odgovorili, sem jim vprašanje poslala ponovno. Lahko rečem, da take ignorance s strani katerekoli javne službe nisem doživela še nikoli. Niti na ponovno vprašanje mi niso odgovorili.'


Srednješolski profesor in oče treh otrok je zapisal:



'Naša osnovna šola je prišla tako daleč, da je potrebno vse vikende delati, razen če je otroku in staršem vseeno, ali če je otrok izjemen. Sistem producira osebe, natrpane s faktografijo, ki nima nič skupnega z realnim življenjem, in je tako zacementiran, da je nemogoče doseči spremembe. Imamo neke svete staršev, pa svete šol, ki pa se zelo redko ukvarjajo z vsebinskimi vprašanji. Običajen odgovor na kritične pripombe je sklicevanje na zakonodajo, ki pa je zopet nedorečena. Prepričan sem, da je sistem v osnovni šoli popolnoma zgrešen in da ni mehanizma, s katerim bi preprečili delo ob vikendih, počitnicah, pretirane količine domačih nalog in obremenitev celotne družine. Danes se številni osnovnošolci in predvsem gimnazijci učijo pozno v noč in to tisti, ki so nadarjeni, ki so odličnjaki. Kje je tu mladost? Mladi rod je prisiljen preveč vlagati v uspeh na šolskem področju, kar pa ni zagotovilo za uspeh v življenju (na primer dobiti službo). Kot narod imamo malo otrok in še te smo pripravljeni mrcvariti. Skrčenje učnih načrtov? Iz izkušenj lahko povem , da se je vedno govorilo o tem, a nato dodajalo. Ogromno lahko naredijo didaktično in strokovno močni učitelji, ki opredelijo bistvo snovi in brez strahu izločijo balast.'



Zaključek


Domača naloga nima mesta v življenju mlajšega šolarja. Ker ne prinaša akademskih koristi, obstajajo boljši načini za izkoriščanje ur po šoli. Otroci na razredni stopnji si zaslužijo prepoved domačih nalog. To lahko dosežemo na družinski, razredni ali šolski ravni. Družine se lahko odločijo za zavrnitev, učitelji lahko vzpostavijo kulturo nič domačih nalog (ali redkih in neobveznih) in šole si lahko vzamejo čas, da preberejo raziskave in ponovno ukrešejo iskrico veselja do učenja.
 

Učitelji in šolske uprave si morajo zastaviti jasne cilje glede domačih nalog, in tudi starši in učenci bi morali sodelovati v razpravi. To bi moral biti širši pogovor v skupnosti, v katerem bi poiskali skupne odgovore na vprašanja, kakšen je namen domače naloge, zakaj jo dajemo, komu služi in komu ne služi.
 

Tako pravijo ugledni svetovni raziskovalci. Kaj bomo s tem naredili mi, pa je odvisno od nas. Najprej bomo seveda ugotovili, da je naš učni načrt preobsežen, da bi ga lahko realizirali brez dodatnega domačega dela učencev. Nekdo bo najbrž rekel, da za nas ne more veljati isto, kot velja za Ameriko. Jaz mislim, da velja. Vsak otrok kjerkoli na svetu ima samo eno otroštvo in če ga bo presedel za mizo pri nalogah... teh ur ne bo več mogel dobiti nazaj. Nasprotno pa se ni potrebno bati, da si bo uničil življenje zaradi premalo matematičnih ali drugih vaj, saj bo znanje dosegljivo še kadarkoli pozneje, če se bo izkazalo, da ga potrebuje. 


Pokukajte v revolucionarno knjigo 
Šola, kam greš?
Kliknite TUKAJ.

Slika platnice.







sobota, 12. marec 2016

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del



Pred nami je drugi del izpovedi učiteljice. Tokrat nič mojega uvoda - preidimo takoj na njeno zgodbo.
(Prvi del najdete TUKAJ.)
 



 ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA? - 2. del


Uvodna motivacija je bila učinkovita. Pridobila sem vaša čustva. Zdaj mi verjamete. Enako sem delala z otroki. Nihče ni pripravljen poslušati, dokler sem samo še ena izpred katedra, vsa pametna. Ko pa dosežem vašo bolečino, postanete pozorni. V bistvu pišem samo o sebi, a znam povedati tako, da se vsak prepozna.




Zapravljanje časa in denarja

Konference so večinoma eno tako zapravljanje časa, ampak v zakonu piše svašta, česar se je nujno treba držati. Včasih se je kakšna učiteljica pritoževala nad obnašanjem mulcev. Teh istih, ki z mano v razredu plešejo in pojejo. Na tiho se muzam in rišem srčke v zvezek. Debata pride na neurejeno družino, nasilnega očeta, nemočno mamo. Jabolko ne pade daleč od drevesa, je rekla in s tem zaključila razpravo.

Revež je dobil dodatne ure s pedagoginjo. Kje le najdejo take strokovnjake? Odlična teorija. Samozavest na nuli. Kaj govori, niti mene ne zanima, saj je iz enega drugega sveta, kjer smo ta poredni njihovi pacienti. In potem otroci sedijo z njo, zavijajo z očmi, reči pa itak ne smejo nič. Naučijo se posebne preživetvene tehnike: Kako biti neviden. Kar sem jim svetovala, kadar so prijokali k meni, če jih je sodelavka ozmerjala za smrdljivce. Veliko otrok sploh nisem učila, pa so k meni prihajali na klepet po pouku. Mal tko, kuk kej sem. Kar v resnici pomeni: 'Prosim, pogovarjaj se z mano, nimam nikogar. Če me sošolci vidijo, da se ti smejiš z mano, se bodo tudi oni z mano igrali.'

V času debelih krav, ko smo denar metali skozi okno kar pri belem dnevu, smo bili deležni mnogih kvalitetnih izobraževanj, predavanj, delavnic, projektov… Imela sem čast, da poslušam Viljema Ščuko. Jaz sem boss v razredu je bil pa tako slikovit seminar, da bi ga lahko stokrat poslušala! Pa je bilo slišati: Danes bo pa kosilo tako pozno! Pa kaj se tale tu repenči, v mojem razredu je vse v redu.

Verjamemo. Ker sedijo pribiti na stolih in ne prdnejo. Ampak energija nekam mora iti, gospa sodelavka. Fokusirana je točno v vaše srce. V očeh učencev čutiš njihovo mržnjo. Prezir. Kako le to boli učitelja z nizko samopodobo, ki je največji terorist na šoli in se nihče ne želi pogovarjati z njim? Sovraži vse po vrsti, ker je to njegova služba. Da se otroci bojijo priti v šolo. Ker nekdo jih mora naučiti reda. Najbrž morajo imeti roke na hrbtu, kadar razlaga novo snov. 




Dobila sem odpoved

Moj najljubši primer, kako sem dobila odpoved:

Našla sem fino krasno agencijo za izobraževanje. Podpisala sem eno tistih pogodb, ki jih niti nočeš prebrati in se bojiš, da ne bodo niti hoteli podpisati. Najprej sem inštruirala posamezne učence. Vedno sem dobila najbolj uboge. Petčlansko družino s tremi otroci s posebnimi potrebami. Mali tak car! On je pisal 4!

Ker delam take čudeže, se je zame našla luknja v sistemu. Poškodovana učiteljica. Nadomeščanje v podaljšanem bivanju. Niso smeli objaviti razpisa? Pa so najeli našo agencijo, ki jim je dostavila mene. Naša firma je tudi sicer v odličnih odnosih s šolo.

Po dveh tednih se poškoduje še razredničarka. V razredu med poukom. Ker te male zverinice lezejo povsod. Pod mizo, po okenskih policah, omarah, skačejo po mizah, najdeš jih pod katedrom kak dan, mokra tla, včasih raje ne vprašam, zakaj,… Vidite sliko?

Kadar te ravnatelj pošlje nadomeščat v take razmere, je to za kazen (ajde, morda kdaj zato, ker res verjame, da si edini, ki bi tam preživel).

A mi smo se imeli lepo. Toliko čustev še nisem videla. Saj to ni drugega kot čustva, ta direndaj. Pa se pogovori z vsakim, gospa učiteljica! Pa sem se. Še posebej z Njim in njegovimi starši. Ker sem se seveda javila, da prevzamem obe izmeni, dokler ne najdejo rešitve. Tako sem z njimi preživljala po 8 ur. Revčki, kako zdržijo takole pet let? Država ti praktično ugrabi otroka pri enem letu in ti ga institucionalizira. Vidiš ga od 16.00 do 20.00. Pa krožki, pa naloga, pa branje pa računanje. Pa prijetno mirno okolje, polno ljubezni in lepih besed in vsi smo lepi na slikah.

Gospa direktorica me je poklicala, da moram v petek zvečer nujno nuditi inštrukcije dijakinji drugega letnika. Rekla sem, da ne. (Me res zanima, kolikokrat v karieri sem si drznila reči ne.) Da ne zmorem fizično. Da sem utrujena in rabim čas zase. Glede na to, da delam dvojno službo, se mi zdi moj počitek več vreden kot učenka drugega letnika, ki se upira staršem. Znorela je. Drla se je v telefon, kaka predrzna smrklja da sem. Organizirala je teroristično akcijo.

8. december:

Tistega uspešnega dne smo dopoldne ustvarili odštekano gledališko igro. V njej so želeli sodelovati vsi učenci razreda, ki je neobvladljiv in se vsi križajo, kadar morajo v ta zverinjak. Srčki moji. Hvala vsem staršem. Za podporo. Še posebej se spomnim mamice, ki me je kasneje na cesti nagovorila: 'Glej, da vsem poveš, kaj so naredili! Mi ne moremo.'

Postavim razred v kolono, da gremo skupaj na kosilo in potem v podaljšano bivanje. Vstopi pomočnica ravnateljice, direktorica moje agencije in zamenjava zame.

Gospa direktorica, ki se trudi skrivati osebno zamero do mene, mi razloži, da od zdajle nisem več njena uslužbenka. Naj vrnem ključe, ker sem od zdajle naprej tujec na šoli, ki potrebuje varnostnika, da me pospremi do vrat. Gospa pomočnica je nemočno dvigovala ramena, gledala v tla, bilo ji je iskreno žal.

Obnemela sem. Pa otroci! Učiteljica, zakaj jokate? Me je prišel vprašat On, ki je bil tako pogumen, da je stopil med mene in direktorico, kot bi me želel zaščititi. Kaj naj mu rečem?

Otrokom se je odpulilo. Začeli so rjoveti, jokati, vpiti. Me res zanima, kako je to izgledalo v jedilnici. Kako so kulturno zaužili obrok, kot piše na vratih. Moja zamenjava ni vedela, kako je komu ime. Niti, koliko jih je.

Ostala sem sama z gospo direktorico, ki je sedela v prvi klopi. Nažgem si muziko. Pospravljam. Ona sedi tam in se prijazno pogovarja z mano. Povedala sem ji, da je ne želim poslušati in da naj se odstrani iz razreda, da v miru spakiram, ker se tresem, če ona tam sedi. Ni šla.

Pa sem se slekla. Najprej hlače. Ja, človek se mora nekje preobleči, kajne? Pa še majico, ko sem začutila njeno osuplost. Kaj bi še rada, gospa direktorica?! Ni več spregovorila. Hvalabogu za Mejdne, da sem lahko tam pred njo plesala cela divja, tulila njihovo kitaro in uživala v svojem ponosu.

Vsaka sodelavka posebej me je tolažila. Kaj, če se njim kaj takega zgodi! Samo da kdo ne vidi, da se s tabo pogovarjam! Gospa razredničarka, hvala. Popolnoma mi je zaupala in me podpirala. Mene, ki sem vendar samo za zgago tamle! Da me morajo tolikodane varnostniki pospremiti iz šole!

Na razpis sem se javila. Ustrezala sem vsem pogojem, poznala sem otroke, radi so me imeli otroci, starši in učitelji. Izbrana nisem bila.

Že nekaj let premlevam in glodam tole. Pričakujem odziv gospe direktorice. Ne bo pogoltnila, da sem jo takole očrnila. Čutim pa tudi podporo kolegov, ki se jim je zgodilo še kaj hujšega, pa nimajo komu povedati. Evo me, tukajle sem, če rabimo primer za linčanje.

Po objavi prvega dela moje izpovedi me je poklicala prijateljica. Moje divje srce se je pomirilo. Ni me več strah, kaj se mi lahko zgodi. Ne verjamem več tem foram. Najprej je strokovno analizirala besedilo, kakor pač vsaka tršica že po difoltu. Čutila sem njeno rdečico na licih, njeno ljubezen v očeh. Pa me tako tiho vpraša: 'Pa saj se ne požvižgaš zares na jezik, na slovnično pravilnost jezika, a nede ne?' Neeeeee. Res se ne. Ampak moj je pač tak neubogljiv in vedno nekaj po svoje opleta. Saj včasih ga uspem ukrotiti, a večinoma tako uživam v njegovih poskokih in ovinkih, da si ne morem kaj, da se ne bi prepustila vsej tej energiji, ki se dvigne v prsih, kjer se čuti vpliv ne adrenalina, ampak čistega užitka v zvenu besed.

 

Mnogo stvari, o katerih se pač ne govori

Učenci tujci se pa kar ponoči sami od sebe naučijo brati s slovenskim naglasom. (Zdi se, da vsi tako mislijo, kajti od njih gladko pričakujejo, da bodo to znali.) Ajde, Jugoslovane si še nekako predstavljam, drugih jezikovnih skupin pa nikakor. Kot profesorica slovenščine nisem bila v nobeni šoli članica nobenega odbora za učenje jezika tujcev. Spoznala sem krasno bosansko družino. Spomnim se fanta, kako držo je imel. Tako ponosno, spoštljivo. To mu prav vidiš v srce. Vprašam ga zdaj, kako se me spomni. In on ve samo to, da sem z njimi igrala med dvema ognjema! To je najbolj pristna oblika dela z otroki. Da se z njimi igraš, da jih vprašaš, kako kaj pes,… ne glede na to, koliko so stari.

Fizično sem sposobna in rabim gibanje. Najbrž tako kot vsi. Pa zakaj potem prideš v službo v visokih petah? To so tiste učiteljice, ki si predstavljajo, da sedeči učenci čakajo na vsako tvojo besedo. Ker tako pač mora biti, kajne? Tako je v vseh razredih (razen v tvojem), o tem se ne govori. Če v tvojem razredu nagajajo, to pomeni, da je s tabo nekaj narobe. Da si nesposoben. Zato si nobena učiteljica ne upa posvetovati se s kolegi o konkretnih situacijah. Zato vsaka doma melje in melje - kaj je narobe z mano? V čakalnici v zdravstvenem domu se pretvarjava, da ne čakava obe na enak recept.

Srečo imam, da na svoje telo gledam drugače in mi dobro služi v tej obliki na Zemlji. Naučila sem se živeti z vsemi diagnozami. Učenci so mi velikokrat pomagali k višjemu razumevanju sveta. Če njih vprašaš, jim je vse jasno. Še posebej sem oboževala ta poredne. Če so pa taki kot jaz! Jedli so mi iz roke. Razen včasih. Včasih sem sedela tam in se čudila, kako vse to preživim. Pa se hitro potolažiš, ko vidiš nekatere, ki te razumejo. Ko se ti srce omehča. Ko posije sonce.

Težko sem obvladala 32 otrok v podaljšanem bivanju. Za vsak incident sem letela k specialni pedagoginji. Komaj je čakala, da spet pridem. Vedela je, da prihajam zaradi sebe. Učitelji ne sprašujejo kolegov za vzgojne nasvete. Tiho so. Dokler ne pridejo v šolo starši. Ubogi otroci! Doma tepeni, zlorabljeni, ko pa jim 'poči film' v šoli (doma se zadržujejo, a enkrat mora izbruhniti), ta obvesti starše. Tako dobi oče pisno obvestilo države, da je treba ta malega tepst, dokler se ga bo še kaj prijelo.

 

Šola in starši

Če bi bili razredi manjši, bi bilo pa tako lepo! Učitelj bi bil bolj spočit. Vse tiste birokratske klobase bi bile lepo urejene. V proces izobraževanja bi lahko bolj aktivno vključili starše. Oni so tisti, ki imajo največjo moč pri vzgoji otrok. Če ima učitelj dober odnos s starši, učenci to čutijo. Takemu učitelju zaupajo in se ne trudijo pokazati, kake vragolije vse si lahko omislijo. (Videla sem, kako sošolec pljune pašteto sošolki v usta.)

Starši morajo šolo videti kot pomoč in otroka z veseljem pošiljati tja. Take starše vzgojiš, če se z njimi pogovarjaš, kot da so ljudje in da oni rabijo pomoč, ne otroci. Mame imajo tri dni pred govorilnimi urami drisko, ne spijo, ne jedo,… po tretmaju pa tri dni jočejo, tepejo, grozijo. Tu se vključi tudi oče. V šolo pa ne gre, da si ne bo sramote delal. (Kaj si pa mislila, da naredijo agresivni jezni alkoholiki s svojo mularijo pokvarjeno?)

Poredni otroci ne obstajajo. To so poškodovani otroci. Ti rabijo največ ljubezni. Nisem videla veliko objemanja med učitelji in učenci. Najbrž ni primerno, kaj jaz vem. Jaz sem objela vse. Še danes jih. Objem je najbolj direkten prenos energije. Začutijo toplino, bližino, varnost. Drugega ne rabijo, oni zmorejo vse, glede na to, da živijo v bednih razmerah in še vedno stojijo tu pred tabo. Še toliko moči imajo, da se upajo jokat in potožit! Žal mi je za vsakega, ki ga nisem mogla objeti. Ki so tako trdi postali, kot da moj dotik čutijo kot klofuto, ki so je bolj vajeni. Upam, da razumete. Vedno sem se bala, ali kršim kak zakon, ki preprečuje dotikanje otrok. Ko te pa objame še mama…

 

Povejte še vi

Vidim, da sem veliko naredila tudi za bralno pismenost. Predstavljam si, kako na telefonih na avtobusu preberete besedilo prvič. Doma pa ob čaju ali kavi še drugič. Natančno čutite mojo energijo. Hvala, da me berete. Vsak klik razumem kot podporo (res vse po svoje vidim). Komentarji so me presenetili. Pričakovala sem več jamrarije. Kaj se ven mečem. Pa vidim, da se eden mora. Čakam še kakega bolj vplivnega, pomembnega. Z več titulami. Morda pooblastil. Stricev iz ozadja.

A bo kaj, ali bomo morali kar sami?

Prosim bralce z idejami, da jih napišete. Sama jih imam, a raje tako organiziram delo, da vključim čim več ljudi v proces ustvarjanja. Tako začutiš svoj doprinos tudi ti. Kot da si del projekta. Vem, da ideje tavajo povsod - tule jim dajmo mesto, da pridejo na plan. 






ponedeljek, 7. marec 2016

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?


Pred nami je osebna izpoved slovenske učiteljice, ki zdaj živi v tujini in učiteljskega poklica ne opravlja več. Še bolj kot razočaranje nad našim sistemom in državo jo je v tujino pognala eksistencialna stiska, saj pri nas ni mogla dobiti redne službe, da bi se lahko dostojno preživljala. Če bi ji bila ta zagotovljena, bi kljub vsem slabostim vztrajala pri poučevanju v Sloveniji - zaradi otrok, s katerimi čuti izjemno močno povezanost.
Takšno učiteljico si želim za svoje otroke ... ne, za vse otroke sveta. Pa čeprav se kot slovenistka včasih malo požvižga na slovnico - takrat ko začuti, da je bolj pomembno
nekaj drugega. Ker je učiteljica - eno samo srce, ki da več na vsebino kot na obliko, več na odnose kot na toge birokratske predpise.
Obljubila je, da bomo lahko zvedeli še kaj več, če nas bo zanimalo.
Pred branjem vas opozarjam, da je besedilo zelo iskreno in  pristno - mogoče bo koga vznemirilo, ker tega nismo ravno vajeni. Vsebuje tudi elektronsko pismo najstnice, zapisano v (namerno) nelektoriranem najstniškem slengu. Pa začnimo.






 

ZAKAJ NISEM VEČ UČITELJICA?


Najprej pojasnilo grammar nacijem. Sem poredna učiteljica slovenščine. Otroke sem na vse mogoče načine motivirala, naj pišejo. Karkoli. Kakorkoli. Lažje je spolirati nastalo skropucalo, kot vleči besede iz njegovih trdih ust. (Še najmanjši problem je besedilo lektorirati.) Večina se boji, da bom z rdečim svinčnikom vse označila, pa raje nič ne napišejo. Zato sem prosila urednico, naj moje besedilo ostane slikovito in obarvano z vsemi sortami nespodobnih besed. Zanalašč. Morda bo kdo začutil, kaj sem hotela povedati s tem. Če pa ne, se pa opravičujem, če prizadenem kakega lovca na zmaje (obsesivno kompulzivna motnja). Prisežem pa, da sem veliko učencev naučila knjižne slovenščine in da sem imela krasne objektivno merljive rezultate na vseh področjih, ki sem se jih lotila. Opozarjam še na natančno uporabo besed: priden, poreden, ubogati.
 

Izselila sem se. Nisem se niti pod razno nameravala. Oče je od nekdaj vedel, da je z mano nekaj narobe. In mi prigovarjal, naj grem v tujino. Drugih sester nič kaj ni priganjal. Učiteljica slovenščine bom, da mi ja ne bo treba stran. Službo bom pa itak dobila, saj sem pridna učenka.
 

Ko sem bila absolventka s kupom izpitov do konca, me je poklicala bivša učiteljica, zdaj gospa ravnateljica, da me nujno rabijo. Vsak mesec me je vprašala, koliko izpitov še imam do konca. Vsako pomlad me je prosila, naj diplomiram, da me lahko obdrži.
 

Pa nisem mogla. Depresija se reče stanju, v katerem sem bila. Razočarana nad družbo, oh kako sem lepo rekla! Kaj vse človek ne vidi v razredu, polnem kuštravih glav!
 

Včasih me je bilo v kabinetu sram, ker me ni natančno zanimalo, kaj je s tistopatisto vejico. Ali začetnico. Pa ne bi rekla, da sem slabo izobražena. Samo bedno se mi zdi otroke maltretirati s tako natančnostjo, kot jo predvideva naš šolski sistem. Imamo pa krasne rezultate na svetovnih lestvicah, ki merijo zapomnljivost otrok.
 

Če otrok prestrašen z mamo beži pred nasilnim očetom, ga kaj malo zanimajo moje vejice pred tablo. Takih primerov itak ni v našem krasnem sistemu. Mi smo vsi lepo na rob zloženi. Sistem ne predvideva odstopanj. Zato se nihče od nas ne more ukalupiti. Zato smo nesrečni, ker ne spadamo tja v roza oblačke naših zakonikov mnogo.
 

Odmori so bili najtežji. V petih minutah sem uspela samo zamenjati kup knjig, spiti požirek vode, včasih sem uspela na stranišče. Da ne govorim o klimi v nekaterih kabinetih. Ne zanima me, zakaj je kolegica namesto peteršilja v lonec vtaknila nekaj drugega. Pa odnos do učencev! Nekateri učitelji so res kot ene karikature. Posmehujejo se učencem, njihovim oblekam, frizuram. Vse poznajo in vse vedo o vseh. Kdo je s kom kdaj in kdo vse tega ne ve. Skrajno nespoštljivo se mi zdi, da take ljudi naša država postavi v razred.
 

Mi smo pa poslušali Floyde. Sliko sem ustavila točno veste kje, Another brick in the wall. Direkt za na grmado sem, vam rečem! Iron Maiden itak. Nekaj učencev še danes igra kitaro v svojih garažnih bendih. Hvala predvsem očetom rokerjem. Pa Metallica! Na valeti! Takoj za Paranoid! Stereotipno mislim, da elektronska glasba spodbuja jemanje kemičnih drog. Pa sem poiskala novo izrazno sredstvo za tiste, ki so jim besede težke kot Cankarjeve matere težki blatni škornji. Nekateri res ne govorijo z besedami ampak s kitaro. Učiteljica pod odrom vse razume. Če bi lahko, bi ti še eno petico napopala v redovalnico čisto iz lepega miru. Dramatizacija, bi napisala zraven. 
 

V vsakem razredu, če sem le imela priliko, sem ustvarila gledališče. Četudi samo iz kratkega prebranega odlomka. Vsako zgodbo smo po svoje priredili, tako da so sodelovali prav vsi učenci. Ravno v tem je fora. Vsi pač ne želijo, ne morejo na odru govoriti, ampak mi potrebujemo tudi nepremično drevo, kajne? Ali nekoga, ki prinese neko sila pomembo reč v končni prizor. Učencem sem pripisovala čimbolj neverjetne vloge. Zmaj, ki Mišmašu zakuri peč. Boljše sem umaknila v ozadje. Niso zamerili. V mojih igrah blestijo tisti, ki govorijo s srcem. Zanemarjeni. Pozabljeni. Ki jih noben učitelj nima časa vprašati, kako je danes z obolelo mačko. Če takemu učencu posadiš krono na glavo (pa je vseeno, ali kaj reče ali ne), se mu samopodoba dvigne, in, glej no glej, tudi motivacija za šolo. Med odmori ga kličejo za kralja. Prvič začuti, da je pomemben. Spoštovan. Mar nismo s tem rešili eno celo družino? Predstavljajte si ga kot očeta.
 

Seznam za domače branje je dobro zamišljen. A moji otroci so nekaj posebnega. In imajo poredno učiteljico. Vsak izbere svojo najljubšo knjigo, sedemo na tla v krog in nam o njej pripoveduje, debatiramo… Najljubše tematike mojih učencev: Samomor. Spolna zloraba. Posilstvo. Droge. Najstniška nosečnost. Nasilje. Osamljenost. Sodelavke so mi odsvetovale take ekscese. Ravnateljica je rekla, če si upam, naj. Pa so to postale naše najlepše urice! Najboljša motivacija za branje (še vedno si naivno domišljam, da so potem vsi prebrali vse knjige), za učenje, za razmišljanje o sebi. Povedala sem vse nore zgodbe mojih resničnih prijateljev. Globoko. Čustveno. Prava psihoterapija. Biblioterapija se reče, če gledaš učni načrt. Ki ga vsi učitelji natančno poznajo in izvajajo. Učnemu načrtu bi dodala obvezen obisk učiteljev pri psihologu vsak ponedeljek.
 

Nekega vročega junijskega dne sem ta poredne devetarje posedela na glavno stopnišče, v učilnici je bil res pekel. Redko poslušajo, vedno govorijo, danes se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Eden bo nekaj bral, da se kao učimo, če kdo pride mimo, drugi se pretvarjamo, da beremo zraven. Ne klepetamo, pišemo si listke. To je bil edini način, da bi lahko preživela v njihovi družbi tisti dan. Ma, ni, hudič, prišla mimo ravno ravnateljica!? Učenci so se pretvarjali, da so nevidni. Lepo sva se pozdravili, nasmehnila se je in rekla, da je res vroč dan. Učenci so me gledali kot boginjo. Češ, kako si upam kršiti tako jasna pravila, kot je sedeti na stolu, roke na hrbtu, ali kako že gre… kaj pa vem. Jaz sem bolj hiperaktivc. Zahvaljevali so se mi, ker sem jih sploh upala peljati iz učilnice, opravičevali so se mi, ker ne ubogajo, jaz sem pa tako dobra do njih, da zanje tvegam kariero. Kar je v bistvu res, če tako gledaš.
 

Kako bi jih skupila, da bi nas zalotila sodelavka, ki prav preži na moje akrobacije! In obvešča ravnateljico o moji nestrokovnosti. Ker nisem slovenistka po njenih merilih. Jaz pa v kostimu! Ki raje igram nogomet z otroki!
 

Večina ravnateljev, ki sem jih srečala, dobro opravlja delo. Trudijo se držati krhko ravnovesje med starši, šolo, okolico, učenci, učitelji. (Da ne rečem še strah pred mediji.) Če se postavim v njihovo kožo, bi me najbolj bolelo spotikanje sodelavcev. Nespoštovanje. Ravnatelj je tvoj šef. In če oceni, da bi bilo za celoto dobro to pa to, mu ne nagajaj, ampak ponudi boljšo rešitev. (Mama, pa kaj si me to ene čudne reči učila? Spoštovanje. Sodelovanje. Skupnost. Vsak malo prispeva in imamo vsi.) Učiteljski zbor sem včasih videla kot poreden razred, ki nič ne posluša. Sploh pa ne uboga. Najbolj žalostno pa je, da niti nismo tam vsi z istim namenom.
 

Shengenfest. Srečam bivši učenki, še pravi čas sem ju zalotila pred zadnjo fazo. Poizkusili sta prekričati kitari (takrat bolj malo slišim), neskončno srečni, da me vidita. Častita mi eno pivo in eno vodo. Kot sem jih učila. Nisem nakladala o škodljivosti alkohola. A toliko le pazite na svoje telo, da ga dovolj hidratirate, da se vaše celice očistijo strupov. Vidim, da se jih je prijelo, da si zapomnijo takele modrosti izkušenih upornikov.
 

Ko sem bila brezposelna, sem večinoma inštruirala za drobiž. Za kosilo pri prijateljicah. Za svežo solato z vrta za ljudi, ki niti ne upajo reči, da mi ne morejo plačati. Rabijo pa. Vsaj čustveno podporo. Zakaj sem torej brezposelna? Ker javni sektor ne zaposluje?
 

Moje zadnje delovno mesto je bila prekrasna vaška šola. Tam sem pristala, ker država smatra, da sem težje zaposljiva oseba, in mi kot deprimiranemu osebku po posebnem programu, ki ga imajo za take cuzalce socialke, pripada neko stransko, od države poslano milostno ničvredno delo na šoli, da ne pozabim vonja po kredi. Pa so kmalu ugotovili, da jaz pa nisem kar tako. In sem lahko pokazala, kar znam. Hvala, gospod ravnatelj. Najlepša hvala kolektivu. Še vedno mislim na vas, kot da sem tam. Pri vas sem zacvetela. Lahko sem bila, kar sem. Ker tam čas teče drugače. Vedno vam bom hvaležna. Še posebej jutranji kavi. Ja, jočem, kaj naj! Vam upam tudi to povedati. Ker objamete. S srcem. <3 Zato imate srečne otroke v razredih.
 

Prijatelj mi je podaril enosmerno vozovnico do toplega otoka, o katerem sem sanjala. Počitnice so se končevale, klicali so me, naj se vendar vrnem, kaj se pa to pravi... Pa sem rekla, ne. Niti nisem se mogla vrniti zaradi zapletov na Zavodu. Nisem se mogla vpisati na njihovo shit listo, ali kako že imajo te reči, ne vem. Tri lepo dišeče gospe sem 30.6. prepričevala, da jutri zjutraj ob 7.00 odpotujem in ne morem priti nekega lista podpisati, če mi ga slučajno lahko danes sprintajo. Nemogoče. Evo, zato se sploh ne morem vrniti. Birokratski zaplet. Jaz pa spet ne ustrezam nekim pogojem, datumom, definicijam. Takole mi je Slovenija pokazala, kako se ravna z ljudmi, ki nočejo ubogati sistema. Pa sem se kaj hitro sprijaznila, da mi pač ne more biti slabše.
 

Če ostanem, me čaka negotova prihodnost. Morda bi mi lahko kaka prijateljica podarila čevlje, da ne bi bila blatna do kolen. A njihove zaščite ne uživa množica takih odpadnikov. Veliko mojih prijateljev nima avta, službe, ponavadi živijo v revščini, večinoma imajo diplome in neskončni status brezposelnega. Ne, ker nimajo ambicij. Ali ker so slabi. Leni (ta mi je najjača). Nis(m)o dovolj pridni. To je narobe z nami.
 

Sram me je bilo v dno duše, kako sem lahko tako nesposobna, da ne morem dobiti državne službe učiteljice, kot bi jo po vseh predpisih morala. Niti na črno ne moreš preživeti s poučevanjem, lektoriranjem, čuvanjem otrok, … Vse sem poizkusila, a nekaj ni šlo. Ampak jaz grem potem kar nekaj po svoje. Ker verjamem v sebe.
 

V času depresije sem imela vsako leto drugo diagnozo. Vse po spisku. Panični napad sredi pouka. Sodelavka me je poslala k zdravniku, da mi da kake tablete. Pa kake tablete, jaz sem samo utrujena! Pa sem jemala antidepresive. Gospodična, pa kaj delajo z vami v šoli, da vsi hodite po tablete za živce? O, ne. Mi pa ne! Mi smo vsi lepo na rob zloženi.
 

Spoznala sem krasne ljudi iz Društva DAM (Društvo za depresivne in anksiozne motnje). Njihov forum mi je večkrat pomagal v težkih trenutkih. To ne moreš verjet, kaki carji! Počutila sem se, kot da sem pomembna, da sem sprejeta, pa te fore, ki jih vsi imamo, pa nihče o njih ne govori.
 

Tri mesece nisem upala iz hiše (socialna fobija). DAM-ovci so organizirali reševalno akcijo. Na forumu so mi napisali, kaj naj oblečem. Prišli so na obisk. In me odpeljali na skupino za samopomoč. 15 ljudi v krogu. Kot v filmu. Govorila sem, govorila, jokala, kaj me sploh poslušate, saj nisem vredna, da me kdo posluša, jaz sem samo lena. S kako ljubeznijo se spominjam vseh vas, počenčkov! Hvala vam za vso podporo! Upam, da ste ok.
 

Perfekcionizem. (Slovenci sicer to jemljemo kot nujno potrebno osebnostno lastnost.) Tudi tole sem našla med diagnozami, ki bi ustrezale mojim odstopanjem od normale. Poizkušala sem, a se ne da. Vsega urediti ob določenem času, na določen način. Včasih pač počakaš inspiracijo in potem narediš, kakor pač najbolje lahko. Nekdo drug naredi drugače. Sicer pa nekateri drugače berejo tudi zakone, mar ne?
 

Po šestih letih sem točno vedela, katera učenka je spisala pričujoče pismo. Obupovala sem od teže, ki me je bremenila, morala sem govoriti z njimi, ki se jih moje življenje pač tiče. Še danes jočem, ko berem. 


22. 1. 2010

hmm. Zakaj bi vi mogl ostat učitelica?? lahko uprašanje z težkim odgovorom...

usi najstniki se bojimo usega. staršov, učitlov, familije, frendov, sami sebe. in skor d ni osebka k bi to priznov. se raiš skregamo z celim svetom al pa samomor nardimo k pa d bi poiskal pomoč.
današna mladina je tok preveč zaverovana u sebe in žvimo tok prehitr d dejansko nimamo caita pogledat okol mau ka se kei s svetom dugaja. je že res, da so med nami tut ludie k zgledajo d se nkol ne zlomjo, ko pa se, majo pa okol sebe poun ludi k ga tolažjo. in tak človk ma vlko srečo d je najdu iskrene prijatle.
 

so pa tut taki k so tem srečnežem lahka samo "fouš". Nimajo best frenda, in so dejansko skoz na podnu. ampak jim noben ne pomaga kr so se že naučil žvet s tem in to dobr skrivat. in zrd našga stupid načina laifa tut tisti k bi radi pomagal ne mormo. kr simply ne vidmo...

vam je pa uspelo človeka potolažt že s parimi urami slovenščine. najprei da človk dobi opčutk d vam lahko zaupa... in pol mu znate dan polepšat že z enim samim "gremo u krog".
 

lahka d tega tut sami niste opazl in to je pr tem še naibolš. sei mamo na šol socialno delauko in psihologinjo, sam kdo bo pa šou k njej pa si naredu sramoto pred celo šolo? noben. kdo bi sploh upu potrkat na tiste vrate pa stopt nekm k neveš kaj te čaka? noben. še posebi pa ne en potrt pubertetnik k se boji stopt že čez vrata svoje lastne sobe, kr ga je strah it spet u tisto samoto. še huiš mu je k pride u šolo, na kteri je skor tisoč ludi, ampak on je še zmer sam...

smo pa usi vajeni učilnc. eni komei čakajo na uro, pa čeprov vejo, da bojo uprašani..samo d bojo z nekom lahka govoril, pa tut če bojo mogl zdrdrat use letnice prve svetovne vojne.
 

pr vas je pa use še trikrat laži... samo prideš pa vi že z unim načinom govorjenja... k maš prov občutk d je use kar rečete namenjen tep.. še pr odvisnikih ste znal kei pametnga povedat.
 

in vrjemte d so te vaše "glupe pripombe", kot jih imenujejo "tapametni" vlik bolš kot pa en psiholog k se tam ukvarja samo s tabo. od psihologa prideš domou in res ti lahko pomaga, ampak se začneš žret... "kam sm jzt pršu, ka se mi je nardil, psihologa sm rabu... jooj." ko prideš pa od ure slovenščine, maš pa občutk, da si biu ti tisti k si si znau vaše besede razlagat na svoj posebn način, k ga noben ne razume. in si srečn k veš da si si sam pomagu, čeprou ste ubistvu bli to vi.

sama sebe uvrščam med une tasredne. k majo tri prjatlce pa k vejo d jim lahka zaupajo čizt use. so pa še vedno teme k bi jih sicr razumele... ampak učasih tut jzt ne naidem pravih besed pa začet pogovora... učasih pa sama vem d bi pa tlele pršla prau pomoč ene bol izkušene osebe in pač jzt resno ne poznam nobenga tko vam podobnga.
 

eni majo starše k so tko ful frendi eni pa ne. in oni nucajo VAS.
 

tko d če hočte obdržat službo je čist up to you. ne more noben uplivat na vašo odločitev. sej čist razumm d je težk pritisk in da smo težauni in use... sei grejo tut men učasih usi skp na k****. pa so moji vrstniki ampak bi sam rada d usi utihnejo. ampak jzt res mislim da bi vi mogl it naprei u tej smeri..
 

sei s časom bo zihr bolš. bo se tut folk umiru in vas bolš razumu. sej če vam bo pa laži pa glejte na vašo službo kot na neko psihološko delo.
 

in da ste tam zato d otrokom pomagate, ne da jih učite.
 

da jim pomagate s tem, da jih učite. nekak tko. xD mam občutk d vi prov čakate na moment k bomo mel čas d gremo u krog pa se mau pogovarjamo..nevem. lahk d se motm..
 
šolal ste se za učitlco slovenščine, učite nas pa kko žvet..ne zna tega usaka..jzt tega nebi tko hitr z rok spustila pa takoi obupala.
no zdei pa dost mojga nakladanja. pa se opravičujem zaradi jezika, ni se ma dal še ukvarjat s tem..sm kr pisala kar sm misnla..

pametno odločitev vam želim…


O, jezas kristus, kdo bi tole znal prebrati! Katera učiteljica ne bi takoj skočila v luft, kako pa to pišeš! Načeloma se mi zdi nespoštljivo, kadar učenec odda kaj takega. Trudili so se, da bi mi izkazali čast in napisali kaj knjižnega včasih. Ne zaradi njih, ampak zaradi mene. Pač spet odvisno od posameznika. Nekateri so pismeni, pa zanalašč nočejo, ti imajo drug problem.
 

Skrajno pa spoštujem tistega malega osmega otroka matere, ki bog ve, kaj jim da v lonec. Kako je on, tiha miška, spregovoril pred celim razredom, naj se ne bojim posvojiti mačke. Miril me je, da če najdejo pesek, gredo vedno tja na potrebo, ker morajo izdelek zakopati, da ga ne najdejo plenilci, kot je zapisano v njegovih genih!
 

Še vedno imam stike z nekaterimi učenci. Vračala sem se v moj mali kraj, kjer sem imela možnost, da jih spet vidim. Priprave na maturo. Kaj dela sistem iz otrok! Lovci na točke. S čirom na želodcu. Najprej smo naročili pico. Se pogovarjali kao nekad. In čudežno vsi vse znajo.
 

Otroci rabijo samo nekoga, ki sedi poleg njih in jim reče, da zmorejo. Čustveno podporo.
 

Prosila sem bivšo učenko, zdaj uspešno študentko, da napiše, česa sem jo naučila.



27. 2. 2016

Še vedno se spominjam trenutka, ko smo izvedeli, kdo bo naša nova učiteljica slovenščine. Spomnim se zato, ker so nam starejši učenci povedali, da je to tista, ki v razredu otroke kliče piškotki, srčki, mucki in podobne ljubkovalne besede. Sprva smo bili prepričani, da je to samo neka igra, nek način pridobitve našega zaupanja in lažji začetek pri delu z novimi otroci.
Vendar to ni bila igra. Ona je v nas resnično videla njene otročke. Iz nas je vedno potegnila najboljše. Verjela je v nas. Spodbujala nas je, da smo se razvijali na področjih, ki so nam ležala. Če komu slovenščina ni šla, tega ni videla kot konec sveta. Zavedala se je, da pač vsem vsi predmeti ne bodo ležali, vendar pa nikomur ni dovolila, da bi ležali na svojih neuspehih, saj je vsak posameznik kljub težavam, z njeno spodbudo in delom, dosegel čisto solidno oceno.
 

Njena energija, ljubezen in iskrena skrb je na meni pustila ogromen pečat. Zaradi nje še vedno stremim k čim boljši verziji sebe. Pokazala mi je, da tudi takrat, ko marsikdo tega ni več verjel, lahko dosežem vse, kar mi narekuje srce. Ni me naučila le, da pred ki, ko, ker, da, če, vejica skače; naučila me je, da je ljubezen, skrb in odnos do drugih tisto, kar te v življenju naredi uspešnega človeka.
 
Hvala za vso modrost, podporo in nasmehe. Si posebna oseba z neverjetno energijo, ena tistih, ki jo srečaš enkrat v življenju, če imaš srečo. Jaz sem jo imela. Hvala. <3



Ko sem dobila povabilo za gostovanje na tem blogu, sem kar zagorela. Sveta jeza. Kako se mi godi krivica. Pa točno vem, da tak človek ne more biti učitelj. V šoli, ki se jo mi gremo, ne. Ampak jaz trmarim, da moram biti v šoli, ker tam imam največji doseg poslušalcev. In največ tistih, ki me najbolj rabijo.
 

Normalne zaposlitve že dolgo nisem imela. Nadomeščanja sem pa tja, selim se ko kak maček po Sloveniji gore in dole. Povsod se hitro udomačim. Ker sem pač taka. Prijatelji pravijo, naj nikoli ne odneham. In me hranijo. Plačajo kako najemnino. Kupijo zimske čevlje. Še vedno sem dolžna kup denarja. Ker si vse sistematično zapisujem. Pa rečejo, kak denar, hvala, da si moja prijateljica. Me zanima, če bo to rekla država, ko bo odkrila, koliko zavarovanj nimam plačanih.
 

Živela sem revščino. Tisto čisto ta pravo. Bolj malo jem. Oziroma drugi jedo preveč, če mene vprašaš. Ko pa vidiš lačne otroke v šoli, se pa vse neha. Siti učitelji jih ne vidijo. Še zmrdujejo se nad starši lenuhi. (Kar pač niso vsi, kajne?) Pa da moramo v jedilnico prepovedati vstop nenaročnikom kosila, lepo te prosim! Večji so vedno jedli v družbi in skrivaj hranili sošolce kriminalce. Kdor je v kapitalizmu neuspešen, je len. Pa kako si predstavljajo, da bomo vsi na vrhu?

Hvala, da sem lahko povedala, kako mi je hudo. Hudo za vse tiste, ki isti boj bijete. Učenci, starši, učitelji, ravnatelji. Vsi, ki štrlite ven. Vsi, ki vidite, da nekaj ne štima.
 

Naj se opravičim, ker sem pobegnila? Moji učenci bi rekli, da ne. 


(nadaljevanje preberite TUKAJ.)



Postanite idejni podpornik ali aktivni sodelavec projekta Izboljšajmo šolstvo.