sobota, 02. januar 2016

ŠOLA PO PRINCIPIH JESPERA JUULA

Jesper Juul


družinski terapevt in strokovnjak za vzgojo


Jesper Juul je danski družinski terapevt, predavatelj in pisec, pa tudi oče in dedek, ki je že tri desetletja eden vodilnih avtorjev na področju vzgoje otrok ter samosvoj in odločen zagovornik novih in boljših pristopov. Staršem pomaga, da razvijejo dejavno in čvrsto kompetenco voditelja družine, ki namesto moči uporablja dialog. Je avtor številnih knjig s področja družinskega življenja. Meni, da se starševstvo nahaja na razpotju med tradicionalnim modelom, ki vztraja na ubogljivosti, konformizmu, celo fizičnem in čustvenem nasilju, ter nove paradigme vzgoje, ki promovira toleranco, upoštevanje in enakopravnost otrok in odraslih.

Njegova prva knjiga za starše in nasploh odrasle »Kompetentni otrok – družina na poti k novim temeljnim vrednotam« je prevedena v številne jezike in razprodana v stotisočih izvodih, med skandinavskimi starši pa še danes velja za »biblijo«. 

Juulov slog ni akademski, vendar ni v njem prav nič populističnega, površnega ali površinskega. Je jasen, natančen in konkreten, obenem pa navdihuje s preprostostjo življenjske modrosti. 

Jesper Juul je soustanovitelj Kemplerjevega inštituta, katerega je med letoma 1997 in 2004 tudi vodil. Kemplerjev inštitut je največje in najstarejše evropsko središče za podiplomsko izobraževanje, usposabljanje in supervizijo družinskih terapevtov, kjer Juul še vedno sodeluje kot predavatelj in supervizor. Kot prostovoljec je delal z begunci in vojnimi veterani na področju Hrvaške in BiH.


Vse od začetka svojega terapevtskega dela je Juul posvečal veliko pozornosti tudi šolam in učiteljem kot izjemno pomembnemu deležniku otrokovega razvoja in dozorevanja. V tej smeri je nadaljeval z raziskovanjem in pisanjem knjig o vzgoji, družini in izobraževalnem sistemu. V sklopu svojega dela je leta 2004 ustanovil tudi mednarodno organizacijo Familylab, ki v številnih evropskih državah, tudi Sloveniji in Hrvaški, ponuja seminarje, predavanja in delavnice staršem ter strokovnjakom, ki delajo z otroki in mladino.



Šolski infarkt


Ali sta se šola in izobraževalni sistem, kakršnega poznamo danes, izkazala za pomanjkljiva, neprimerna in mogoče predvsem škodljiva? To vprašanje postavlja tudi Jesper Juul, ter še dodatno zaostruje to razpravo v svoji knjigi Šolski infarkt, ki jo je v slovenščini izdala Mohorjeva Celovec novembra 2014.

Opis knjige na spletni strani www.emka.si:
»Šolski sistem pri nas nagrajuje predvsem poslušnost. Poslušni otroci ne razvijejo nobene identitete, ampak se naučijo sledenja. Jasno bi rad poudaril, da se mora naša šola odreči iluziji, da je pristojna samo za glave otrok, preostalo pa da je odvisno od staršev. Šola in učitelji so tako pomemben, vpliven in neposreden del življenja otrok ter njihovega osebnega in socialnega razvoja, da je že čas za prevzem odgovornosti.«

Ta knjiga Juulovih analiz, predlogov in provokacij pove resnico o današnji šoli. Jesper Juul se zavzema predvsem za učence, vendar ne nastopa proti učiteljem. Po njegovem prepričanju obstoječih razmer na šoli ni več mogoče prenašati. Znani svetovalec v konfliktih in družinski terapevt zato opisuje gradnike, ki so potrebni za novo šolo - šola tako ne bo več ustanova, ki otrokom in mladostnikom jemlje naravno veselje do učenja.

S svojo knjigo nas opogumlja: da naj se učenci, starši in učitelji, ki skupaj trpijo zaradi preseženega šolskega sistema, povežejo med seboj; da se morajo učenci vključiti v šolski sistem kot enakopravni sogovorniki in soigralci; da bo najpomembnejši korak storjen, ko se bo spremenila kakovost odnosov med učitelji in učenci; in pokaže prav konkretne poti, kako bi lahko z vsem tem začeli že danes.



Knjiga Jesperja Juula




Vsakodnevni pritiski v šolah


V knjigi Šolski infarkt avtor ne razpravlja o vsebini učnega gradiva niti o izboljšanju šolskega uspeha in dosežkov, temveč o vsakodnevnih procesih, ki v šoli potekajo med učenci, učitelji in starši.

To ni knjiga po vzoru ameriških uspešnic v stilu 'kako v petih korakih narediti dobro šolo', ampak vodič, ki staršem, učiteljem, pa tudi učencem daje osnovne smernice, ideje in predloge o tem, kako narediti iz šole vesel in kreativen prostor za učenje, ne pa prostor, kjer vlada pritisk, nezaupanje in nadzor.

Naš šolski sistem je popolnoma usmerjen v uspeh, torej doseganje čim boljših ocen in čim več vsebinskega znanja, ne pa na resnično razumevanje vsebine pouka, razvijanje kompetenc in veščin, med katere spadajo tudi medčloveški odnosi. Juul poudarja, da vsak učitelj vpliva na otroka in ga vzgaja s svojo prisotnostjo in zgledom, torej s svojo osebnostjo, ne samo s strokovnim znanjem iz posameznega predmeta.



Otroci vedo, kaj jih moti


Otrok bi se moral učiti vodenja in dobrih odnosov. Tega pa se najbolje nauči, če učitelj razvije z njim toleranten in upoštevajoč dialog, spoštuje njegova stališča, a predvsem je potrebno uvesti odprt in iskren pogovor o obnašanju in problemih, ki mučijo učenca. Odnosna kompetenca je sposobnost, da otroka zaznavamo kot individuum – to je takega, kakršen je – ter da svoje obnašanje prilagodimo temu, ne da bi se odpovedali vodenju, in sposobnost, da smo z njim v pristnem stiku.

Številni profesorji pravijo, da nimajo časa za takšne pogovore, čeprav za to najpogosteje ni potrebno veliko časa, temveč resen in zainteresiran pristop, ker otroci v večini primerov dobro vedo, kaj jih moti oziroma zakaj imajo neko težavo.



Enakopraven dialog


V enakopravnem dialogu vsi sodelujoči uspejo izraziti svoje misli, občutke, sanje in cilje, namesto da teoretizirajo ali govorijo ne ozirajoč se na ostale. 

Morda je najboljši primer tega odlomek iz govora nekega šolskega ravnatelja pred novoletnimi prazniki: 

»Drage učenke in učenci, v preteklem letu vas je dvaindevetdeset odstotkov redno obiskovalo pouk. To nas veseli in za to se vam želimo zahvaliti. S tistimi osmimi odstotki, ki niste redno prihajali, bi se radi pogovorili po praznikih, ker se samo od vas lahko naučimo, kako lahko to šolo naredimo boljšo.«

Po praznikih so sledili pogovori s temi učenci, v duhu razumevanja, tolerance in iskrenega zavzemanja učiteljev za reševanje njihovih problemov. Naslednje leto se je izostajanje zmanjšalo na tri odstotke.



Samozaupanje učiteljev


Skratka, rešitev leži v razvijanju samozaupanja in samozavedanja (samozavesti?) učiteljev, torej v ozaveščanju lastnih potencialov, pa tudi pomanjkljivosti, ter v iskrenem odnosu prvenstveno s samim seboj. V kontekstu šole to pomeni, da moramo zgraditi kulturo, kjer se vsak počuti spoštovan in upoštevan, in kjer ne bo nihče prisiljen, da se počuti krivega, ne glede na to kaj misli. Učitelji morajo predvsem začeti same sebe jemati resno – z ene strani preučiti svoje profesionalne potrebe ter osebne in strokovne meje, z druge strani pa sprejeti odgovornost za kvaliteto interakcije z učenci.



Bistvo vzgoje in izobraževanja


Juul izpostavlja, da je glavna predpostavka nove šole prav sodelovanje med učenci, starši in učitelji. Nova šola mora postati prostor partnerstva, ne prostor dominacije in podložništva. 

Danski terapevt meni, da se prvi korak, ki ga je potrebno storiti, nanaša na kvaliteto odnosa med učiteljem in učencem. Učenec mora postati enakopraven sogovornik in soigralec v izobraževalnem sistemu, ne pa lutka in mali ubogljivec, ki izvršuje dane mu naloge.

Če razumemo bistvo vzgoje in izobraževanja na ta način, moramo pozabiti na tradicionalna načela vzgoje, po katerih 'otroci z rojstvom še niso pravi ljudje, zato morajo biti podvrženi močnemu vplivu in manipulaciji odraslih, ter morajo napolniti določeno starost, da bi jih lahko jemali kot enakopravne in prave ljudi'. 

Vzgoja, ki vključuje moraliziranje, netolerantnost in ukazovanje, deluje razdiralno na otrokovo samospoštovanje. Sodobna vzgoja mora biti utemeljena na razumevanju, toleranci in demokraciji med starši in otroci.



ZAKLJUČEK

O zgoraj napisanem smo nekoliko razpravljale z nekaj članicami facebook skupine Kakšno šolo hočemo. Pogovor sem začela z vprašanjem, ali smo kot družba sploh zreli za enakovreden dialog in ostale vrednote, kot jih predlaga avtor. Prišle smo do nekaj zaključkov:

-Kot družba najbrž res še nismo pripravljeni, ampak stavimo na posameznike, ki si želijo (želimo) iti po tej poti; tek zgodovine so vedno spreminjali pogumni posamezniki.

-Potrebujemo in želimo si Združenje staršev IN učiteljev, ki si želimo boljšo šolo. Prvenstveni cilj združenja bi bil ustvarjanje pozitivne komunikacije in medsebojnega spoštovanja med učitelji in starši.
Drug na drugega bi končno začeli gledati - in se pogovarjati - kot partnerji, ki jim je skupna skrb za otroke. Tako kot partnerja - otrokova starša sodelujeta in se podpirata pri vzgoji otrok, tako bi morali sodelovati in se podpirati tudi učitelji in starši. Le tako si lahko zagotovimo uspeh, eni in drugi, še najbolj pa bo s tem pridobil otrok. Pravzaprav vsi dobimo, nihče ne izgubi.

Najbrž je res ponekod že zdaj tako, ampak to so bolj kot ne izjeme. V odnosu starši - učitelji je veliko težav; preberite na primer moj prispevek Tudi učitelji so žrtve nasilja. Ali pa tega: ODNOS UČITELJI - UČENCI - STARŠI: Primer slabe prakse.

- Veliko (vzgojnih) težav izvira iz prezaposlenosti - izgorelosti staršev zaradi borbe za preživetje, v ozadju katere je izkoriščevalski surovi kapitalizem. Starši nimajo časa in energije, da bi se ustrezno posvetili svojim otrokom. Stvar države je, da začne voditi politiko, bolj naklonjeno družinam (naša stvar pa je, da z ustreznimi pritiski to dosežemo) - cilj, ki se zdi utopičen...




Ni komentarjev:

Objavite komentar