nedelja, 17. januar 2016

KRITIKA DEVETLETKE




kritika devetletke
dr. Kristijan Musek Lešnik



Dr. Kristijan Musek Lešnik je psiholog, član Strokovnega sveta Republike Slovenije za splošno izobraževanje, pisec in urednik številnih strokovnih publikacij, predavatelj na različnih visokošolskih ustanovah v Sloveniji, zasebno pa oče dveh šolarjev.

Leta 2011 je napisal in izdal knjigo Bajke in povesti o devetletki, kjer s pomočjo podatkov, dobljenih z uglednimi mednarodnimi in domačimi raziskavami, utemeljuje, da je bila šolska prenova in uvedba devetletke neuspel projekt. 


"In vendar v javnosti (ob premetavanju, prikrivanju ali celo ponarejanju teh podatkov) še vztraja prepričanje o strokovni prenovi in kompetentnih strokovnjakih. Verjetno tudi zato, ker o šoli in šolstvu v Sloveniji še vedno največ govorijo nekateri izmed tistih, ki so načrtovali in vodili spremembe in so to šolo v zadnjih petnajstih letih poslali na tobogan padajoče kakovosti," berem v zgoraj omenjeni knjigi.

Ob desetletnici devetletke je napisal odprto pismo takratnemu šolskemu ministru (članek je bil objavljen v Pogledih, let. 4, št. 20, 23. oktober 2013, z naslovom SPOŠTOVANI MINISTER DR. JERNEJ PIKALO!).

Psiholog Musek Lešnik v odprtem pismu ministru predlaga, da podpre resno analizo stanja našega šolstva, in ne morebiti še ene takšne analize, ki bi ponovno služila prikrivanju preteklih napak; verjame namreč, da glavne težave devetletke izvirajo iz napak v času njenega načrtovanja in uvajanja. Meni, da bi bilo prav "jasno povedati, da za težave devetletke niso krivi šolniki, pač pa tisti, ki so načrtovali program, kakršnega imajo danes slovenske šole." 


V nadaljevanju pisma navaja nekatera opažanja zadnjih let (povzemam):



1. "S časom šolske reforme ter uvajanja devetletke je v veliki meri sovpadal proces povečanega poseganja prava v avtonomijo šol. Če šola nima dovolj svobode, ne more celovito in uspešno izvršiti svojega temeljnega poslanstva, saj otrok in mladostnikov ne more vzgojiti v dovolj mišljenjsko (intelektualno) in nasploh osebnostno svobodne in avtonomne posameznike.« Doktor Musek Lešnik meni, da se »ta proces ni zgodil, ker bi hotelo pravo posegati v šolsko avtonomijo, temveč zato, ker so snovalci šolske reforme pravu odprli vrata v šole v prepričanju, da bodo z njegovo pomočjo lažje obvladovali učitelje in preko njih odraščajoče glave."


2. "Šolsko reformo sta spremljali birokratizacija in nalaganje administrativnih zahtev šolnikom, iz katerih se kot rdeča nit vije temeljno nezaupanje do učiteljev. Istočasno se je zgodila še preprečitev organiziranja učiteljev v zbornico, ki bi kot strokovno združenje dala učiteljem toliko moči, da bi pri načrtovanju šolske politike lahko nastopali kot enakovreden partner, kar očitno ni bilo zaželeno."


3. "Načrtovalci devetletke so spregledali, da otrokom prijazna šola ni razpuščena, pač pa zahtevna šola, ki otroku pomaga razviti vse potenciale in ga uči odgovornosti. Namesto tega je devetletka pod krinko 'otrokovih pravic' šole preplavila s skrajno permisivnostjo.« Musek Lešnik meni, da »problem slovenske družbe ni toliko permisivna vzgoja v družinah, kot to, da otroci, ki prihajajo iz permisivnih družin, v šolah ne naletijo na drugačne vzorce, ki bi jim pomagali razvijati in prevzemati odgovornost za sebe in za svoja ravnanja, pač pa na okolje, ki zgolj dodatno utrjuje permisivne vzorce in vodi v razvoj egocentričnega narcizma."


4. "S tem ko je šolnikom zavezala roke, je šolska reforma najbolj agresivnim staršem in učencem omogočila nebrzdano poseganje v njihovo strokovno avtonomijo in omogočila, da se lahko skoraj vsak vtika v njihovo strokovno delo. Nemoč šolnikov v okolju, v katerem je bila njihova strokovna avtoriteta sistematično razgrajevana in njihov ugled sistematično degradiran, ni nobeno presenečenje: kako naj starši in učenci spoštujejo učitelje in jim zaupajo, če jim ne zaupa in jih ne spoštuje šolski sistem in jih vedno bolj omejuje in nadzira. Kombinacija nekritične permisije in dušenja strokovne (posebno vzgojne) avtonomije šolnikov je privedla do povampirjenega pedocentrizma, ki je na vrh piramide postavil učenca, malo pod njega starše, dosti nižje ravnatelje, potem pa daleč nič do globokega brezna, v katerega je danes pahnjen učitelj. Osnovna šola je postala prostor, v katerem velikokrat ne obvelja moč argumentov, pač pa argumenti moči; ko ni pomembno, kaj je prav, temveč kdo bo koga. Postala je bojišče, na katerem nekateri učenci in starši redno preizkušajo, do kod lahko posegajo v strokovno avtonomijo šol in šolnikov, šolniki pa se nenehno umikajo kot vojska, ki zavojevalcem prepušča vedno več svojega ozemlja, ker jih v bitkah, kjer so vloge popolnoma sprevržene, vedno in dosledno dobijo po glavi."


5. "V Sloveniji imamo množico odličnih učiteljev, imamo pa tudi nekaj izrazito slabih. In imamo šolsko oblast, ki ne zna ali noče razlikovati med njimi. Ni mehanizmov, ki bi omogočali nagraditi najboljše, spodbuditi povprečne k izboljšanju in nagnati nepopravljive, ki so škodljivi."


6. "Učitelji, ravnatelji in drugi praktiki niso nikdar zares sodelovali pri načrtovanju sistemskih sprememb v osnovni šoli. Sodelovali so pri pripravi učnih načrtov, od sistemskih sprememb pa so bili odmaknjeni. Njihove morebitne pripombe o sistemskih vprašanjih običajno niso bile upoštevane." 

V teh točkah se nahaja večina razlogov - če ne kar vsi - da smo danes učenci in starši tako nezadovoljni s šolo; predvidevam, da podobno velja za učitelje. O tem pišem v prispevkih:



Naslednja tema odprtega pisma: 


Neuresničeni cilji devetletke


"Osrednja težava devetletke je preprosta – ni izpolnila svojih zastavljenih ciljev. Ob začetku šolske reforme pred skoraj dvajsetimi leti so njeni načrtovalci te cilje jasno zapisali. Mnogi se niso uresničili, pri nekaterih je danes stanje celo slabše kot prej. Nedavna raziskava Assessing the Efficiency of Welfare Spending in Slovenia with Data Envelopment Analysis je opozorila na neravnovesje med znanjem naših šolarjev in sredstvi, ki jih država vlaga v izobraževanje: znanje naših šolarjev je izrazito slabše, kot bi pričakovali glede na raven sredstev, ki so namenjena njihovemu izobraževanju."

Še veliko bolj zaskrbljujoči kot podatki o znanju osnovnošolcev pa so nekateri drugi pojavi (povzemam):

1. Povprečna raven bralne pismenosti med slovenskimi šolarji pred 20 leti je presegala povprečno raven njihovih evropskih vrstnikov, danes pa zaostaja za njimi.

2. Slovenski šolarji imajo težave s kritičnim razmišljanjem.

3. Preveč je delovnih zvezkov, kar ne pripomore k boljši pismenosti in samostojnosti učencev, torbe pa so zaradi njih veliko, veliko pretežke.

4. Slovenski šolarji ne marajo šole. Le v dveh evropskih državah je šola med starejšimi učenci bolj nepriljubljena kot pri nas. Nikjer drugje na svetu (raziskava TIMSS) ni matematika tako nepriljubljena kot med slovenskimi osnovnošolci, enako velja za fiziko, podobno tudi za biologijo in kemijo.

5. Slovenski šolarji se počutijo bolj obremenjeni zaradi šole kot vrstniki v kateri koli drugi evropski državi. Novi program je po mnenju avtorja še bolj natrpan s podatki kot stari.

6. Devetletka je naravnana na kognitivne vidike otrokovega razvoja, na podatke in znanje, zanemarja pa čustveno in motivacijsko plat otrok. Šolo razume zgolj kot prostor za izobraževanje.

7. V zadnjih dvajsetih letih je bila iz osnovnih šol vse bolj izrinjena vzgojna funkcija.

8. V devetletki se je cilj poučevanja in učenja premaknil z znanja na ocene, kar je vodilo v hiperinflacijo visokih ocen in upad znanja.

9. Devetletka je vzpostavila permisivno okolje, v katerem otroci in mladostniki ne razvijajo odgovornosti do sebe in do svojega dela.

10. Devetletka je postala valilnica povprečnosti, kjer so najbolj prikrajšani najslabši in najboljši učenci.

11. Osnovna šola je postala prostor, v katerem najbolj zaščiteni niso najšibkejši, temveč tisti, ki znajo najbolje manipulirati s sistemom in ga izkoristiti za doseganje svojih ciljev, četudi na račun pravic in miru vseh drugih članov šolske skupnosti.




Pomanjkljivosti Bele knjige



Takratni minister je večkrat izjavil, da se pri posegih v šolstvo opira na Belo knjigo iz leta 2011 kot najširši strokovni dokument (urednik Janez Krek o njej meni, da predstavlja celovito analizo šolstva). Musek Lešnik navaja pomanjkljivosti Bele knjige – med drugim ni bila deležna resne in široke strokovne razprave, marsikaterega pomembnega področja in vprašanja osnovne šole pa se sploh ni dotaknila - na primer vzgojne funkcije šole, preobremenjenosti šolarjev in njihovega odpora do šole.




Kako naprej?



Pri sklepnem vprašanju, kako in kam naprej, dr. Musek Lešnik predlaga ministru, da sproži proces, ki bo analiziral stanje v slovenski osnovni šoli z iskrenim posluhom za resnico. Doslej so bile namreč v ospredju le prikrojene ugotovitve, da imamo enega najboljših šolskih sistemov na svetu, da je bil proces šolske prenove zelo dobro načrtovan in uspešno izveden in tako naprej, avtorji teh 'ugotovitev' pa so osebe, ki so pri šolski prenovi sodelovale.


Ko bomo imeli realno analizo stanja, kje se naše šolstvo nahaja, bomo lahko gradili naprej. Pred tem pa bo treba preseči še naslednje ovire, ki jih navaja dr. Musek Lešnik (citiram):


strah šolskih oblasti pred spoznanjem, da so stvari v naši osnovni šoli močno zavožene in sočasno zavedanje, da nimajo nikakršne ideje, kako jih odvozlati;

• tiho upanje (v ozadju pa silovita prizadevanja) tistih kurikularnih mojstrov, ki so devetletko načrtovali in jo uvajali, da se bodo lahko čim dlje izmikali vprašanjem o tem, kakšno osnovno šolo imamo v resnici danes, kakšno vlogo so pri nastajanju tega stanja odigrali sami in ali so danes izpolnjeni cilji, ki so si jih zastavili takrat oz. kam so se razblinile njihove obljube;

sistematično ignoriranje tistih, ki že leta opozarjajo na stranpoti devetletke;

tiho sprijaznjenje staršev in upanje, da osnovna šola njihovim otrokom vsaj ne bo povzročila pretirane dolgotrajne škode, če jim že ne bo dala dosti;

tragično apatijo šolnikov, ki so že zdavnaj izgubili upanje, da bi kdo zares prisluhnil njihovim mnenjem in tegobam in bi njih in njihova mnenja ter izkušnje resno upošteval pri načrtovanju šolske politike.

Za te prepreke obstaja le eno zdravilo: resna in poglobljena (iskrena) analiza in razumevanje, da je v slovenskih šolah ogromno znanja in vedenja, ki lahko pomaga k izboljšavam; samo priznati mu je treba, da ni manj vredno od idej nekaterih samozvanih kurikularnih strokovnjakov. (Konec citata)




Kritični pogledi niso zaželjeni


Mesec dni pozneje je doktor Musek Lešnik v Pogledih objavil nov članek (IZKLJUČITEV KRITIKA DEVETLETKE IZ DEBATE NA TV SLOVENIJA, 15. december 2013), v katerem opiše, kako se dr. Janez Krek in minister Pikalo nista želela soočiti z njim v televizijski oddaji. Kopiram začetek članka: 

"V sredo, 11. decembra, je bila na TV Slovenija 1 ob 23.05 uri oddaja Odkrito o devetletki. Kot eden od bolj izpostavljenih članov Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje in kot avtor odprtega pisma, ki sem ga pred časom poslal ministru dr. Jerneju Pikalu (objavljeno pa je bilo v
Pogledih), sem bil kot sogovornik povabljen v oddajo. Nekaj ur pred snemanjem sem bil s strani urednice seznanjen s stališčem avtorja Bele knjige o vzgoji in izobraževanju dr. Janeza Kreka, da se v primeru moje prisotnosti ne bo udeležil oddaje, in s stališčem ministra Pikala, da če v oddaji ne bo dr. Kreka, tudi njega ne bo. Zato sem bil 'izbrisan' s seznama udeležencev oddaje."

Takšna je pripravljenost najvišjih državnih organov šolstva za soočanje s kritiko njihovega dela.

"Do mene prihajajo učitelji, ravnatelji, celo strokovnjaki z ministrstva in z zavoda za šolstvo in pravijo: dobro, da si nekdo upa povedati stvari, ki si jih mi ne upamo. To je žalostno, ta apatija, strah v družbi, da bo imel nekdo, ki bo opozoril na probleme, zato težave v službi. To se mi zdi najbolj strašljivo. Pogrešam dialog o vseh teh vprašanjih," je povedal Kristijan Musek Lešnik za intervju, objavljen v sobotni prilogi Dela januarja 2014.

Na istem mestu je spregovoril z novinarko tudi o tem, da mu 'šolska stroka' v obrambi pred njegovo kritiko včasih očita tudi, da ni 'strokovnjak' za šolstvo. Doktor psihologije (v predmetniku tega študija je med drugim tudi pedagoška psihologija, pa razvojna psihologija – veda o razvoju človeka od spočetja do smrti...), član Strokovnega sveta RS za splošno izobraževanje (na povabilo ministra), dve leti predavatelj predmeta psihologija na gimnaziji, nato pa vse od leta 1996 na različnih visokošolskih ustanovah, nekaj časa predsednik državne komisije za NPZ, raziskovalec in pisec, pa tudi oče dveh šolarjev... a po mnenju nekaterih ni dovolj kompetenten, da bi lahko kritično govoril o šolstvu!

"Pripombe o moji strokovnosti so namenjene odvračanju pozornosti od problemov, na katere opozarjam. Podatki iz raziskav so na voljo vsakomur in vsak jih lahko interpretira v okviru svojega strokovnega znanja. Sleherni starš, učitelj, ravnatelj jih lahko pogleda in si ustvari mnenje...," odgovarja na to. 

Poleg tega pa še pravi: "Kot ključni uporabniki šolskega sistema lahko starši in starejši učenci marsikaj povedo. Njihovo izključevanje je približno tako, kot če bi si podjetje, ki izdeluje avtomobile ali hladilnike, dovolilo reči, da jim je popolnoma vseeno, kaj si o njih mislijo uporabniki; oni bodo stvari počeli po svoje, ker vedo, kaj je najbolje. Na trgu take firme propadajo."



Kako pa je z lobiji v šolstvu? 


Kopiram celoten odgovor dr. Musek Lešnika: 

"Velikokrat poslušamo o tem, kako je treba zaščititi javno šolstvo. A rekel bi, da je v tem trenutku javni šolski sistem ogrožen, ker je že zdavnaj privatiziran; pa ne od tiste peščice zasebnih šol, ki jih imamo, ampak zaradi prisvojitve učnega programa, do katere je prišlo s šolsko reformo. Tukaj je tudi eden od izvirnih grehov, zakaj je kritičnih razprav o šolstvu zelo malo. Politika zelo dobro razume, koliko zanjo pomeni izobraževanje. V zadnjih dvajsetih letih so šolski resor tri četrtine časa vodili ministri, ki so bili vodilni ideologi svojih političnih strank.

Reforma osnovne šole je bila tudi velik biznis. Občutek imam, da sta se v začetku tega procesa srečala dva interesa: interes ideologije, da si podredi izobraževanje, in interes nekaterih posameznikov, da si v tem procesu nagrabijo čim več.

Mislim, da je v tem srečanju ideologija, ki je za svoje načrte potrebovala vsaj delni strokovni alibi, našla »strokovnjake«, ki so ji ga rade volje priskrbeli; »strokovnjaki« pa so v ideologiji našli zaveznika, ki jim je pomagal iz šolske reforme narediti dober posel. Oboji so med uresničevanjem ideoloških in materialnih ciljev postavili kakovost in zdravje javne osnovne šole daleč v ozadje. Bojim se, da se soočamo šele s prvimi in blagimi posledicami tega procesa. Trenutna bančna luknja je z vidika dolgoročne družbene blaginje veliko manjši problem kot prihajajoča intelektualna in etična luknja." 


Če ste prebrali do konca in če imate še majhne otroke ali jih šele načrtujete, potem je verjetno pravi trenutek, da si pogledate še prispevek ALTERNATIVNE ŠOLE IN VRTCI V SLOVENIJI.

Srečno!







Ni komentarjev:

Objavite komentar